»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj«  (Jn 6,51).

http://www.potdozdravja.net/vadimo-odpuscanje

DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE (Ef 4,32)

Izkušnje nas učijo oz. naj bi nas učile, da so v družbi najbolj problematične ravno tiste stvari o katerih se največ govori. V vsakdanji govorici tako srečujemo pojme kot so ljubezen, etika, morala, pravičnost, sprava in odpuščanje… Vse naštete stvari so skoraj vsak dan na naših ustnicah, vprašanje pa je, kako delujejo v naših srcih. Če vzamemo za primer pojma odpuščanje in sprava, lahko pritrdimo, da se z njima ukvarjamo že skoraj četrt stoletja, pa se zdi, da smo paradoksalno vsak dan bolj oddaljeni od resnične sprave. Pri tem ne mislimo samo na posledice druge svetovne vojne, ampak na življenje v naši okolici, celo na življenje v lastni družini. Ko govorimo in delamo za odpuščanje in spravo, se moramo najprej vprašati, kje začeti? Verjetno smo vsa leta, ki smo jih vložili v spravo med Slovenci, porabili zaman, ker smo se stvari lotili na napačnem mestu. Odpuščanje se ne začne pri nasprotni osebi, ampak se začne v nas samih. Vsak se mora najprej soočiti sam s seboj in premisliti, ali sploh ljubi samega sebe in se ob tem samega sebe veseli. Le iz sprave s samim seboj lahko potem izvira sprava z (D)drugim(i).

»To vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani«  (Ef 4,17).

http://zupnija-gomilsko.rkc.si/?paged=38

DAJ LJUDEM, DA BODO JEDLI (2 Kr 4, 43)

Eden najbolj znanih Jezusovih čudežev je zagotovo pomnožitev kruha. Posebej budi začudenje dejstvo, da je z nekaj hlebi lahko nahranil nekaj tisoč ljudi. Podoben čudež je storil tudi prerok Elizej približno osemsto petdeset let pred Kristusom. Oba čudeža sta izpričana kot Božje delo. Potrebno pa je poudariti, da niti Jezus niti Elizej nočeta storiti vse sama. Jezus v čudež vključi svoje učence, Elizej pa svojega slugo z besedami: »Daj ljudem, da bodo jedli!« (2 Kr 4, 42) Sporočilo Božje besede je, da Bog želi blagostanje za vse ljudi. Za sodelavce pri vzpostavitvi blagostanja pa je izbral ljudi. Ko se npr. sprašujemo zakaj je na svetu toliko nepravičnosti ob katerih trpi ogromno ljudi, se navadno vprašamo zakaj Bog to dopušča. Zato ker si je Bog izbral za sodelavce ljudi, pomeni, da bo obstajala na svetu nepravičnost vse do takrat, dokler ljudje ne bomo popolnoma odgovorili na Božji klic, ki nas vabi, da postanemo njegovi sodelavci. Najprej smo k delovanju v Božjem imenu poklicani kristjani. Biti kristjan zato ne pomeni samo opravljati določene pobožnosti in skrbeti za to, da bi bili čisti. Pravi kristjan mora v Božjem imenu ljudem dajati Božjo hrano.

»Pojdite sami zase  v samoten kraj in se malo odpočijte!«  (Mr 6,31)

http://www.daswerk-fso.org/slovenisch/?p=657

PRED STVARJENJEM SVETA NAS JE V NJEM IZVOLIL (Ef 1,4)

Se kdaj sprašujemo o naši izvoljenosti za katero nas je izvolil sam Bog? Kaj pomeni Božja izvoljenost? To pomeni, da je Bog predvidel naš obstoj že takrat, ko je ustvarjal vesolje. Včasih živimo tako, kot, da bi bil naš obstoj in obstoj vsega kar biva zgolj slučajnost. Takšno razmišljanje nas vodi v negotovost, kar pomeni, da je v našem življenju navzoč strah. Druga skrajnost pa je, da razmišljamo v smeri, da je v našem življenju že vse določeno vnaprej, kar pomeni, da nam ni potrebno za nič skrbeti, saj je vse npr. zapisano v zvezdah in nam je na ta način vse v življenju usojeno. Resnica je, da nas je Bog predvidel in, da se na svetu nismo pojavili zgolj slučajno. S tem, ko smo postali živa in samostojna bitja, pa smo hkrati postali tudi svobodni. To pomeni, da se človek v življenju svobodno odloča, kaj po počel, kje bo živel, v kakšnem življenjskem stanu bo živel… V enem stavku lahko rečemo, da nas je Bog že ob stvarjenju določil za bivanje v svetu, kakšno pa bo naše bivanje pa je odvisno od nas samih in od življenjskih okoliščin, ki jih krojimo skupaj s tistimi, s katerimi živimo. Z vsem srcem sprejmimo Božjo izvoljenost in postanimo odgovorni Božji sodelavci.

»Da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec« (2 Kor 12,7)

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/17.03.2013-1

HČI, TVOJA VERA TE JE REŠILA (Mr 5,34)

Večina ljudi, ob imenu Jezus, najprej pomisli na njegove čudeže. Res je, da je Jezus v času svojega javnega delovanja delal tudi čudeže ali kot jim še drugače rečemo, znamenja. Znamenja pa v prvi vrsti ni delal zato, da bi ljudem olajšal življenje, ampak zato, da bi se začeli spraševati o njegovem pravem poslanstvu. Ko je delal čudeže, jih tudi ni delal kar tako, ampak jih je delal na podlagi predhodne vere posameznikov ali skupine ljudi, katerim so bili čudeži namenjeni. Tudi v primeru žene, ki je trpela za krvavitvijo, je bolj kot njena ozdravitev, pomembna njena vera. Jezus ji ne reče »jaz sem te rešil«, ampak »tvoja vera te je rešila« (Mr 5,34). Tudi Jezusovo vstajenje, ki je njegov najpomembnejši čudež, in ki zamegli vse ostale čudeže, nima nobenega pomena, če vanj ne verujemo. Zato je v našem življenju bistvenega pomena, da se vsak dan sprašujemo po naši veri. Vsakdanja vpetost v vpeljane krščanske navade nas lahko oddalji od nenehnega spraševanja o veri oz. pripadnosti Bogu. V počitniških dneh, ko bomo nekoliko odmaknjeni od vsakdanjih delovnih obveznosti, premišljujmo o tem ali tudi nas (od)rešuje trdna vera.