»Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12).

http://zupa-svkriz.hr/bog-duh-sveti/

»ZAČELI SO GOVORITI V TUJIH JEZIKIH« (Apd 2,4)

Živo mi ostaja v spominu sveta maša, pri kateri so bili navzoči člani gibanja Vera in luč. Bilo je na binkoštni praznik, leta 2006. Po prebranem evangeliju sem navzoče vprašal ali se lahko Slovenec in Kitajec razumeta. Niti v sanjah si ne bi mogel misliti, da mi bo nekdo, ki je oseba s posebnimi potrebami, odgovoril z besedami: »Seveda se lahko razumeta, samo rada se morata imeti«. Ne prej, ne pozneje nisem na omenjeno zastavljeno vprašanje dobil takšnega odgovora. Večina »normalnih« ljudi mi je npr. odgovorila, da morata iti v jezikovno šolo. Praznik binkošti je praznik govorjenja jezika ljubezni. Ne glede na to s katerega konca sveta smo, je pomembno, da je naša prva skrb v življenju, živeti ljubezen. To pa lahko živimo, če se darujemo za (D)drugega, kakor se je za nas daroval naš Gospod Jezus Kristus. Razlitje Svetega Duha, ki se je zgodilo pri našem krstu in dopolnilo pri birmi, nam omogoča, da vero v Gospoda potrjujemo z dejanji ljubezni. Ob tem si lahko zastavimo vprašanji: Ali smo kristjani v svetu razpoznavni po tem, da se ljubimo med seboj? Koliko kristjani v Sloveniji zdravimo rak rano narodne razdeljenosti?

»Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno, kakor midva« (Jn 17,11).

http://www.centrosanfedele.net/easyne2/LYT.aspx?Code=ccsf&IDLYT=2716&ST=SQL&S

»NJEGOVO SLUŽBO NAJ PREVZAME KDO DRUG« (Apd 1,20)

Nihče ni nenadomestljiv. Če si bomo zapomnili samo te besede, bomo bogatejši za veliko življenjsko modrost. Marsikdo sam pri sebi misli, da se bo brez njegove prisotnosti, na določenem mestu, morda celo prenehala vrteti zemlja. Prav tako tudi mi kdaj pomislimo tako za kakšnega »idealnega« človeka. Jezusovi apostoli so se zavedali, da je bila izguba apostola Jude Iškarijota velik udarec za apostolsko skupnost. Zavedali pa so se tudi, da je Juda, prav tako kakor vsak človek, nadomestljiv. Odločili so se, da bodo za Judovega naslednika žrebali med Jožefom Barsabom in Matijo. Žreb je določil Matijo, kar so apostoli imeli za sad delovanja Svetega Duha. Izbor nadomestnega apostola v prvi Cerkvi, je lahko za nas izhodišče miselnosti, da nihče, pa če se zdi še tako sposoben, nima takšnih sposobnosti, da ga ob njegovem odhodu ne bi mogel kdo nadomestiti. To velja za vsakega človeka, ne glede na to kakšno službo opravlja. Kristjani verujemo, da je Bog edini ideal za naše življenje in prav tako edini, ki vodi naše življenje. Bog pa po redni poti deluje po ljudeh, ki si jih sam izbira. To pa so lahko tudi ljudje, ki so v človeških očeh zavrženi in pozabljeni.

»Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen«     (1 Jn 4, 8).    

http://www.jw.org/sl/publikacije/knjige/biblijske-zgodbe

»VSTANI! TUDI JAZ SEM SAMO ČLOVEK« (Apd 10,26)

Zgornji naslov je vzet iz srečanja apostola Petra in rimskega stotnika Kornelija. Ko je Kornelij srečal Petra, je pred njim padel na kolena, to pa Petru ni bilo všeč, saj je bilo klečanje znamenje, da ga Kornelij obravnava kot božanstvo. Nekaj podobnega sta doživela tudi Pavel in Barnaba, ko sta v Listri ozdravila hromega človeka. Tudi onadva so ljudje, ki so bili priče čudežu, razglasili za boga v človeški podobi, kar sta oba, podobno kot Peter, odločno zavrnila. Tudi danes obstaja nevarnost, da bi ljudje po božje častili duhovnike, ki so prinašalci Božjih skrivnosti. Tudi, če ima duhovnik v moči službenega duhovništva moč spreminjati kruh in vino v Kristusovo telo in kri, to nikakor ne pomeni, da je nekaj več, kot drugi ljudje. Zakramentalne moči nima sam iz sebe, ampak izključno zaradi Božje moči. Duhovnik je čisto navaden človek in ga nobena druga stvar ne dela več, kot le človeka. Še danes se kdaj zgodi, da kdo pred duhovnika poklekne. To je sicer lahko izraz spoštovanja, obenem pa lahko to hitro preide v malikovanje. Imejmo v zavesti, da smo vsi ljudje, kljub različnim nalogam, vredni enakega dostojanstva.

»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3, 18).

https://www.youtube.com/watch?v=wvgPan2rdP0

»BREZ MENE NE MORETE NIČESAR STORITI« (Jn 15,5)

Ljudje, ki pretežno naseljujemo zahodni svet, živimo v negotovosti, ki jo spremljata vsakdanja naglica in nenehna napetost. Razpeti smo med domom, službo in med obilico »prostočasnih« dejavnosti. Če takšen tempo postane naš vsakdanjik, obstaja velika verjetnost, da se bomo ustavili šele takrat, ko nas bo »obiskala« resna bolezen. Pri tem je skoraj nerazumljivo, da smo v »centrifugalni« način življenja vpeti tudi kristjani. Kristjani bi namreč prvi morali vedeti, da kvaliteta našega življenja ni odvisna od naših življenjskih moči, ampak od tega, koliko prostora v našem življenju namenjamo Bogu. Jezus v evangeliju govori, da brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 5,5). Vsa zunanja opravila, ki jih pretežno opravljamo pod psihičnim pritiskom, nimajo nobene vrednosti, če računamo zgolj na lastne moči. To, da nam večkrat zmanjkuje časa, je prav gotovo posledica našega nezaupanja v Boga. Namesto, da se pustimo vpeti v vsakdanjo naglico, bi morali biti kristjani zgled neomajnega zaupanja v Božjo previdnost. V tem primeru, življenja ne bi doživljali kot spopad s časom, ampak kot Božji dar, kar pomeni, Božji blagoslov.