»Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12, 33).

http://papa.rkc.si/blog/?p=66

»NJIHOVEGA GREHA SE NE BOM VEČ SPOMINJAL« (Jer 31,34)

Postni čas je še posebej namenjen temu, da se človek sooči s svojo grešno naravo. Greh je v človeku tujek, ki ga dela nesposobnega za polnost življenja. Če se npr. zbodemo s trnom in ga pustimo v telesu, nas bolečina moti in smo zato nerazpoloženi. Ko pa trn izderemo, se rana kmalu zaceli in o bolečini, ki je minila, ne razmišljamo več. Podobno je tudi z grehom. Dokler ga nosimo v sebi, nas nekaj muči, in to se kaže v naši občutljivosti. Včasih nas že najmanjša stvar zmoti, da vzkipimo. To je posledica naše ranjenosti z grehom. V postnem času je pred nami še posebej izpostavljen Jezusov križ, na katerem je Gospod umrl za naše grehe. Bistvo našega verovanja je ravno v tem, da verujemo, da je edino Gospod tisti, ki lahko iz naše notranjosti prevzame naše grehe na svoj križ. Naša naloga je samo ta, da mu grehe priznamo in mu jih na ta način tudi izročimo. Brez osebnega priznanja krivde, Gospod naših grehov ne more prevzeti, ker bi s tem šel proti naši svobodi. Poleg tega, da Gospod prevzame naše grehe na svoj križ, se naših odpuščenih grehov niti ne spomni več. Nikoli več nas ne bo obtoževal za pretekle grehe. Zato bodimo pogumni in okrepimo vero v neizmerno moč križa, ki je v uničenju naših grehov.

»Vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali so vse gnusobe« (2 Krn 36, 14).

http://www.ednevnik.si/?w=Samarijanka&category=Vera%2Bstarih%2B%C4%8Dasov

»Z MILOSTJO STE ODREŠENI PO VERI« (Ef 2,8)

Leta 1999 sta Katoliška in Evangeličanska cerkev, s podpisom teološke izjave o opravičenju po veri, končali spor, ki je trajal od začetka reformacije, leta 1517. Opravičenje po veri izhaja iz pisma Efežanom, iz besed zgornjega naslova. V praksi je iz ust povprečnega kristjana še danes moč slišati vprašanje: »Kaj pa moram storiti, da pridem v nebesa?« To vprašanje dopušča možnost, da lahko človek z lastno močjo doseže Božje usmiljenje. Takšno razmišljanje je zelo blizu novodobnim verskim gibanjem, ki vodijo človeka v utvaro, da se lahko s pomočjo različnih tehnik, odreši sam. Po drugi strani pa bi bilo opravičenje po veri razumljeno napačno, če bi mislili, da bo Bog vse uredil namesto nas, ker smo ljudje preslabotna bitja, da bi lahko karkoli storili sami. To pa je sad janzenistične miselnosti, ki je med povprečnimi kristjani, prav tako ni malo. V prvi vrsti se gre pri krščanstvu za vprašanje »ali resnično verujemo, da je Jezus Kristus edini odrešenik človeštva«. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, potem pustimo, da začne Božje življenje v nas v resnici delovati. To pa lahko storimo tako, da popolno odpremo svoje srce in na prvo mesto postavimo Božjo besedo in življenje po Gospodovih zakramentih.

»Kar je pri Bogu nespamet, je modrejše od ljudi, in kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi« (1 Kor 1,25).

http://www.drugisvet.com/novice/glavni-vzrok-krize-je-v-nespostovanju

»NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE!« (2 Mz 20,3)

Vsak kristjan je verjetno že vsaj slišal za deset Božjih zapovedi, če jih že ne zna na pamet. Verjetno pa vsak kristjan še ni bral deset Božjih zapovedi, ki so v Svetem Pismu zapisane v originalni obliki. V zapovedih je prvo Božje naročilo, da človek poleg Njega ne more imeti drugih bogov. Vsak izmed nas bo na teoretični ravni verjetno rekel, da veruje v Boga in da zanj ne obstaja noben drug Bog. Gledano iz praktičnega vidika pa je verjetno malo drugače. Vprašajmo se, kaj je naša prva misel, ko se zjutraj zbudimo? Ali je to Bog ali pa kup obveznosti, ki čakajo na nas v dnevu, ki je pred nami? Kaj nam je pomembnejše: uspešna kariera ali vsakdanje slavljenje Gospoda? Glede otrok; ali nas skrbi kakšen poklic si bodo izbrali ali nas skrbi njihov odnos z Gospodom? Veliko je še podobnih vprašanj, ki si jih lahko vsak izmed nas zastavi zase. Počasi se že bližamo polovici postnega časa, ko bomo lahko že preverjali cilje, ki smo si jih zastavili na začetku tega svetega časa. Če smo na začetku Gospoda prosili, da nam bi pokazal, kje so naše šibke točke v odnosu do Njega, potem bomo odgovore zagotovo dobili. Če pa smo v ta postni čas vstopili samo »tradicionalno«, potem bo tudi letošnji postni čas izgubljen.

»To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih« (Mr 9, 10).

https://www.youtube.com/watch?v=k1Aj_UihkV4

»ČE JE BOG ZA NAS, KDO JE ZOPER NAS?« (Rim 8,31)

Ena izmed značilnosti slovenske družbe je, da smo se navadili živeti z občutkom, da na vsakem koraku na nas prežijo nasprotniki. Še posebej zaskrbljujoče pa je, da s tem občutkom živimo tudi kristjani. Katoliški mediji redno poročajo o nasprotnikih, ki naj bi delovali zoper kristjane in zoper Cerkev. Z nenehnim poudarjanjem ogroženosti od nekoga, kristjani prej izpovedujemo svojo nevero kot pa vero v Boga. Pavel v pismu Rimljanom govori, da tisti, ki je z Bogom ne more imeti nasprotnikov, saj so za kristjana vsi bratje in sestre. Zato se postavlja vprašane ali je slovenski kristjan res kristjan v pravem pomenu besede ali pa je pristal na ideološki boj, v katerem mu krščanstvo služi le kot bojni ščit. V naravi krščanstva je, da na prvi pogled ni privlačno, saj je v središču križ, ki simbolizira trpljenje in smrt. V zadnjih dveh desetletjih smo tisti, ki tvorimo slovensko družbo ustvarili ozračje, v katerem je aktualna linija najmanjšega odpora, kar pomeni, da bežimo od odgovornosti in jo radi prelagamo na državne in verske voditelje. Vprašanje je, če povprečni slovenski kristjan zares postavlja v središče križ in s tem odgovornost za življenje? Potencialni nasprotniki so tako le izgovor za kristjanovo »versko spanje«.