»Ponašajte se z njegovim svetim imenom, naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda« (Ps 105,3).

http://www.megatekstil.si/gobelin-142246-sveta-druina/ArticleID

»MOJE OČI SO VIDELE ODREŠENIKA.« (Lk 2,30)

Marija in Jožef sta, po tedanji judovski tradiciji, štirideset dni po rojstvu, prinesla Jezusa v tempelj in ga darovala Gospodu. To je videl tudi starček Simeon in v Duhu spoznal, da je Dete Jezus Odrešenik človeštva. Ko ga je vzel v naročje, je bil popolnoma miren in od tistega trenutka je v miru pričakoval svojo smrt in odhod v večnost. Kristjani imamo možnost, da v moči Svetega Duha vsak dan doživljamo Gospodovo navzočnost v svojem življenju. Kdor se je zares prepustil Gospodu in ga postavil v središče življenja, ta v sebi ne čuti nobenega strahu, niti strahu pred smrtjo. Ko obhajamo nedeljo Svete Družine, se lahko navdihujemo ob Jezusu, Mariji in Jožefu, saj je iz njihovega življenja razvidno, da so v središče družine postavili Gospoda. Pričevanjski zgled Marije in Jožefa je Jezusu pripomogel, da se je razvil v zrelo osebnost, zato se je lahko v ključnih trenutkih življenja predal volji svojega Očeta. V božičnem času se radi predajamo romantičnemu vzdušju, vendar je treba iz jaslic gledati na križ, kjer je Kristus dokončno opravil svojo zemeljsko nalogo. Po zakramentih je Božje življenje bistvo vsakega kristjana. Vprašanje pa je, če smo tudi sami zares izkusili Božje življenje?

»Vsem v Trbovljah želim, namesto obremenjenih želodcev, polna srca Gospodovega miru« (Amadej, žpk).

http://lmb.skavt.net/2008/vsebina/kateheza-vv
»OZNANJAM VAM VELIKO VESELJE.« (Lk 2,10)

Papež Frančišek je pred kratkim izjavil, da kristjan, ki je žalosten ni kristjan. Pri tem je gotovo, da človek kdaj doživlja trenutke tesnobe, žalosti in razočaranja. Vendar je zaskrbljujoče, če se takšno stanje pri človeku nenehno ponavlja, oz. da postaja takšno stanje trajno. Pravi kristjan doživlja svoje življenje v veselju, saj vse sprejema kot Božji dar. Tudi negativni dogodki mu pomagajo, da iz njih izide še bolj utrjen in okrepljen z Božjo močjo. Bistvo praznika Gospodovega rojstva je v tem, da se sam Bog rodi v središču življenja tistega, ki ga sprejme z odprtim srcem. Evangelist Luka poroča, da je Marija rodila prvorojenca in ga položila v jasli, ker zanj ni bilo prostora v prenočišču (Lk 2,7). Marija je rodila Jezusa v votlini, kjer je prebivala živina, ker z Jožefom nista našla prostora v dostojnih prebivališčih. Bog tudi danes še vedno išče prebivališče v srcih ljudi, vendar ga mnogi nočejo sprejeti. Velikokrat ga zavračamo ravno kristjani, ki bi ga morali najprej sprejeti. Tako pa se večkrat prepustimo toku lažnega ekonomskega lagodja in namesto v Božje varstvo bolj zaupamo v materialno gotovost. Dokaz za to je, da je v zadnjih letih božiček nadomestil Božje dete. V to smo, žal, privolili tudi kristjani.

»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1).

http://pong.rkc.si/L_12/oznanila_16.html

»VEDNO SE VESELITE.« (1 Tes 5,16)

3. adventna nedelja se imenuje tudi »Gaudete«, kar pomeni »Veselite se!« Adventni čas se nagiba v drugo polovico, zato se lahko veselimo, saj se bliža dan, ko bomo praznovali Gospodovo rojstvo. Če smo v adventnem času resnično izročili Gospodu vse svoje življenje, potem notranje veselje ne more izostati. Če pa je adventni čas ostal zgolj na ravni zunanjega prižiganja svečk na adventnem vencu in na ravni skrbi po materialni zadovoljitvi, potem se lahko zgodi, da bo božič dan izpraznjenosti in razočaranja. Trgovci so se že na začetku adventnega časa pohvalili, da je letošnje leto uspešnejše od lanskega, ne glede na krizne čase, ki jim ni videti konca. Otroci npr., na družabnih omrežjih objavljajo stvari, katere jim je prinesel Miklavž. Vse to bi nas moralo skrbeti, še posebej zato, ker v teh dneh tudi mi na veliko obiskujemo trgovske centre. Ne bi bilo napak, če bi si postavili za merilo, da bi bili v adventnem času večkrat v cerkvi, kot pa v trgovini. Potreben bi bil še en korak, ki bi vodil od zunanjega obiskovanja cerkvenih obredov, k poglobljenemu doživljanju adventa. Vprašajmo se ali je naše veselje vsaj približno tako veliko, kakor je bilo veliko Marijino veselje v času pričakovanja poroda.

»Pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan« (2 Pt 3,8).

http://pong.rkc.si/L_7/paberkovanja.html

»ZAČETEK EVANGELIJA JEZUSA KRISTUSA.« (Mr 1,1)

Markov evangelij je zgodovinsko najstarejši evangelij, kar pomeni, da je bil zapisan pred ostalimi tremi evangeljskimi knjigami. Začne se z besedami: »Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1). Na samem začetku Svetega pisma pa v prvi Mojzesovi knjigi lahko beremo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). Iz svetopisemskih poročil je razvidno, da je človek že kmalu po začetku bivanja z grehom pokvaril Božje stvarstvo. Zato se je Bog odločil, da bo na svet poslal svojega Sina, da bi na novo vzpostavil z grehom ranjeno stvarstvo. Bistveno sporočilo evangelija je, da je Božji Sin Jezus Kristus s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem uničil greh in smrt ter s tem Božje stvarstvo postavil na raven neminljivosti. Evangelist Marko nas tako že z uvodnimi besedami uvede v bistvo. Nov začetek se začne s prihodom Božjega Sina na svet. Vsak izmed nas je podvržen grehu, kar pomeni, da je vsak izmed nas prepuščen v nemilost lastnega uničenja. Edino izhodišče za našo rešitev je sprejetje Božjega sina v središče našega bivanja. Adventni čas je namenjen predvsem temu da pripravimo sami sebe, da bo lahko Gospod začel graditi naše življenje na Božjih temeljih in ga napravil nesmrtnega.