Čas duhovne in bogoslužne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra.

Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.

Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.

Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.

Razlaga simbolike adventnega venca
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.

Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana, in imajo posebno simboliko: predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta); predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi; predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo; predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.

Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Blagoslov adventnega venca
Duhovniki adventne vence blagoslovijo na prvo adventno nedeljo. Duhovniki se z blagoslovom, ki poudarja Božjo veličino in dobroto, obračajo na ljudi in ustvarjeni svet. Osnovna oblika blagoslovitve ima dva dela, ki sta oznanilo Božje besede in zahvala za Božjo pomoč. Drugi del z obredi in molitvami hvali Boga. Verniki prosijo za Božjo pomoč. Središče blagoslova je molitev. (vir: rkc.si)

Prihodnja nedelja bo Slomškova nedelja, ko se bomo blaženega škofa Slomška spomnili pri bogoslužjih. Osrednja slovesnost pa bo v nedeljo, 23. septembra, v nadžupnijski cerkvi v Vuzenici. Ob 15. uri bo molitvena ura, ob 16. uri pa somaševanje škofov in duhovnikov, ki ga bo vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. Letos mineva 180 let, odkar je bl. A. M. Slomšek prišel za nadžupnika in dekana v Vuzenico (1838), kjer je šest let ostal v tej službi (do 1844). Zgodovinar dr. Franc Kovačič je za Slomškovo obdobje v Vuzenici zapisal: »Naravnost občudovanja vredno je, kaj vse je ustvaril v kratkih letih svojega službovanja v Vuzenici. /…/ Kot nadžupnik je bil v polnem pomenu dober pastir svoji čredi; prizadeval si je po nauku sv. Pavla postati vsem vse.« Prav tako je pomenljivo Slomškovo pisateljevanje in izdajanje knjig v tem njegovem življenjskem obdobju. Prvo odmevno delo, ki ga je Slomšek pripravil v Vuzenici, je bogoslužni priročnik »Mnemosynon slavicum«. Knjiga je zamišljena kot priročnik duhovniku pri podeljevanju zakramentov in pri raznih drugih opravilih. Ta knjiga je bila uporaben, pomemben in praktičen priročnik za duhovnike. V njej so imeli primeren pripomoček za razlaganje svetih obredov in vzorce za govore za različne priložnosti. Prav v Vuzenici pa je Slomšek izdal tudi svoje najbolj znano delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Dr. Franc Kovačic ta Slomškov učbenik označi za »zlato knjižico«, čemur lahko glede na večkratne izdaje in razširjenost mirno pritrdimo. Prav s knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli in s svojimi vzgojnimi spisi se je Slomšek izkazal kot izvrsten vzgojitelj mladine. Zanj je delo z mladimi pomenilo delo za prihodnost Cerkve in naroda. Zato je geslo letošnje Slomškove nedelje: Delo z mladimi – delo za prihodnost. (vir: splet rkc.si)

Praznik Marijinega rojstva obhajamo 8. septembra. Katoliška in Pravoslavna Cerkev Marijino rojstvo praznujeta na isti dan. Praznik Marijinega rojstva izvira iz Palestine, iz časa posvetitve cerkve v Jeruzalemu, ki jo izročilo prepoznava kot baziliko sv. Ane, Marijine matere. Praznovanje Marijinega rojstva se je najprej razširilo na Vzhodu, v Rimu, kamor so ga prinesli vzhodni menihi, pa so ga začeli obeleževati ob koncu 7. stoletja. Postopno in na različne načine se je praznik v naslednjih stoletjih razširil tudi drugod po zahodni Evropi. Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Obdobje med tema dvema praznikoma je znano kot obdobje romanj v Marijina romarska svetišča.
(vir: rkc.si)

Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“, „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala.

V 6. stoletju se je praznovanje razširilo po vsem Vzhodu. V Rimu so uvedli ta praznik v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa. Vnebovzetje blažene Device Marije pa izhaja iz 8. stoletja. Že v 7. stoletju so praznik obhajali z vigilijo. Praznik je postal zelo priljubljen in so ga zato slovesno obhajali.
Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“ Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje. Verska resnica o Marijinem vnebovzetju skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja (vir: splet).