»Prišel je čas mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2 Tim 4, 6–7)

http://reformsi.blogspot.com/2012_08_01_archive.html
ZAHVALJUJEM SE TI, DA NISEM KAKOR DRUGI (Lk 18, 11)

V razvrstitvi glavnih grehov je napuh prvi na lestvici. Pri tem je še posebej nevaren duhovni napuh. Prilika o farizeju in cestninarju, ki sta istočasno molila v templju, nam govori, da lahko nekdo, ki na zunaj velja za moralno popolnega človeka, pred Bogom velja za hudega grešnika. Farizejeva drža, v kateri se pred Bogom hvali, da je zgleden vernik, meji že na perverznost, saj poleg hvaljenja samega sebe, v molitvi zaničuje tudi druge, še posebej cestninarja, ki istočasno moli s povsem nasprotno držo kot farizej. Cestninarji so bili za Jude javni grešniki, saj so pobirali davke za okupatorsko oblast, poleg tega pa so si del preveč pobranega denarja zadržali tudi zase. V nasprotju s farizejem se cestninar zaveda svoje grešnosti in nevrednosti pred Bogom. S takšno držo nam je lahko za vzor, saj je iskreno kesanje bistveni element na poti k spreobrnjenju. Če pa ostajamo na ravni drže, ki jo je pokazal farizej, pomeni, da v svojem življenju ne želimo ničesar spremeniti. To pa nas lahko vodi v apatičnost in končno tudi v naveličanost nad samim seboj. Ne bojmo se priznati grešnosti, ampak se bojmo samozadovoljstva in zaničevanja drugih.

»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji.« (Lk 18, 8)

ŽE OD OTROŠTVA POZNAŠ SVETO PISMO (2 Tim 3, 15)

V obeh pismih apostola Pavla Timoteju, lahko beremo, kako Pavel svojega učenca spodbuja k oznanjevanju Božje besede. Iz besedila je razvidno, da je Timotej že od otroštva poznal Sveto pismo, kar pomeni, da so ga v krščanstvo najverjetneje uvedli njegovi starši. Glede na to, da današnji starši veroučencev želijo za svojega otroka versko izobrazbo, se predvideva, da v letih od otrokovega krsta do začetka verouka starši sami uvajajo otroka v skrivnost Svetega pisma, v katerem je zapisano bistvo krščanskega verovanja. Če starši ne zmorejo sami uvajati svojih otrok v krščanstvo, potem jim prihaja naproti Cerkev. V naši župniji potekajo mesečna srečanja za odrasle, ki so v prvi vrsti namenjena staršem, da bi utrdili svojo vero in jo prenesli na svoje otroke. Ko obhajamo misijonsko nedeljo, ne mislimo samo na oddaljene otroke v deželah tretjega sveta, ki jim vsako leto namenimo denar za pomoč v stiski. Ob misijonski nedelji lahko pomislimo tudi na lastno deželo in na naše misijonsko poslanstvo, ki izhaja iz našega krsta. Vsi krščeni smo poslani, da z vsem srcem oznanjamo evangelij. Prvi odgovorni pa so ravno krščanski starši.

»Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti.« (2 Tim 2, 13)

Foto-vir: http://kaplan-marko.blogspot.com/2012/02/moji-gobavci.html

KJE PA JE ONIH DEVET? (Lk 17,17)

Se spomnimo vseh svojih obljub, ki smo jih dali v življenju? Koliko smo jih uresničili? Koliko jih je še v »čakalnici«? Koliko jih je ostalo pozabljenih? Koliko staršev poznamo, ki so prinesli otroka h krstu in tam vpričo zbrane skupnosti obljubili, da bodo otroka vzgajali v veri, danes pa nikjer ni videti ne njih in tudi ne njihovih krščenih otrok? Ali nismo zato kristjani »otroci tega sveta«, ki eno govorimo, drugo pa delamo? Evangeljski odlomek o desetih ozdravljenih gobavcih je ravno pravšnji za razmišljanje ob tej tematiki. Verjetno so tudi gobavci v času bolezni razmišljali, da bodo tistemu, ki jih bo osvobodil bolezni, na različne načine izkazali hvaležnost. Ko pa jih je Jezus ozdravil, jih je večina na to bržčas pozabila, razen enega, ki je prišel k Jezusu, padel »na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval«. (Lk 17, 16) Evangelij poroča, da je bil edino ta, ki se je Jezusu zahvalil, rešen. Naša vera tako predpostavlja držo hvaležnosti, ki smo jo Bogu dolžni izkazovati na vsakem koraku. Tudi, ko nekomu rečemo hvala, naj ne bo to samo formalno izrečena beseda, ampak resnična hvaležnost, ki prihaja iz globine srca.

»Če se kdo napihuje, njegova duša ne bo trdna sama v sebi, pravični pa bo v svoji veri živel.« (Hab 1, 4)

Foto-vir: www.share-international.net/slo/znamenja/cudezi.htm

NAREDILI SMO, KAR SMO BILI DOLŽNI NAREDITI (Lk 17, 10)

V zadnjih letih nam je postala beseda »dolžnost« že kar tujka. Skoraj ne mine dan, da ne bi slišali ali brali o pravicah, ki si jih zasluži določen človek ali določena skupina v družbi. Verjetno tudi sami pri sebi premišljujemo kakšne pravice bi nam morali zagotoviti državni in cerkveni voditelji, delodajalci, ipd. Če imamo vsi res samo pravice, se postavlja vprašanje, kdo pa je tisti, ki ima dolžnost, da nam vse te pravice zagotovi? Tudi na področju življenja v župniji se nam zdi, da imamo neomejeno pravico do zakramentov, zakramentalov in drugih uslug. Ob tem mislimo, da je župnik tisti, ki mora ugoditi vsem tem pravicam. Če govorimo o zadevah, ki se tičejo krščanskega življenja je potrebno najprej poudariti, da smo v primeru, če želimo prejeti določen zakrament, dolžni po zakramentu tudi živeti. Če s krstom postanemo Božji otroci, moramo v skladu s krstom tudi živeti. Zato je prva dolžnost slehernega kristjana ta, da s svojim življenjem kaže na Božjo prisotnost v svetu. Zato je odgovor na vprašanje, »Zakaj Bog nič ne ukrene proti krivicam, ki se godijo po svetu?«, samo eden: Bog lahko stori toliko, kolikor mu mi dopustimo, da stori dobrega po nas.