»Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« (Lk 16, 31)

BOJUJ DOBER BOJ VERE (1 Tim 6, 12)

Skozi zgodovino Cerkve so si ljudje večkrat napačno predstavljali kaj pomeni versko bojevanje. Gotovo smo že slišali za verske vojne, katerih cilj je bil odstraniti tiste, ki so ovirali versko življenje v družbi. Tudi danes od časa do časa še slišimo, da kdo poseže po orožju zaradi verskega prepričanja. Boj vere, o katerem govori apostol Pavel, pa ne pomeni bojevanja z zunanjim nasprotnikom, ampak pomeni, bojevati se s silami zla v lastni notranjosti. Tudi v evangeliju ne bomo nikjer prebrali, da Jezus poziva k boju zoper zunanjega sovražnika, ampak govori ravno nasprotno, da moramo ljubiti svoje sovražnike. (Mt 5, 44) Tako kot Pavel nas tudi Jezus opozarja, da nas nič ne omadežuje, kar prihaja v nas od zunaj, ampak vse »hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7, 23) Božja beseda nas tako usmerja v lastno notranjost in v obračun s samim seboj. Razlogov za nezavidljivo versko stanje v naši domovini tako ne bomo našli v zunanjih dejavnikih, npr. v pokvarjenosti družbe ali v nasprotnikih Cerkve, ampak jih moramo iskati znotraj Cerkve in vzporedno s tem znotraj slehernega kristjana, ki sestavlja Kristusovo Cerkev.

»Samo eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus.« (1 Tim 2, 5)

NE MORETE SLUŽITI BOGU IN MAMONU (Lk 16, 13)

Mamon pomeni v svetopisemskem pomenu pohlep po bogastvu, hkrati pa mamon pomeni tudi lažni Bog. Pravzaprav lahko rečemo, da je mamon vse tisto, kar nam pomeni več kot Bog. Če smo iskreni, lahko marsikdaj ugotovimo, da Bog v našem življenju ne zavzema vedno prvega mesta. Zaskrbljenost, ki nas spremlja iz dneva v dan, je znamenje nezaupanja v Boga. Kristjani bi lahko  v središče življenja, namesto skrbi za materialne stvari, umestili zahvalo Bogu, za vsak trenutek, ki nam ga podarja. Niti trenutka v življenju si namreč nismo sami prislužili, ampak je vsak trenutek in vse, kar prejemamo Božja zasluga. Pri tem pa je vedno znova na preizkušnji naša vera, kajti vprašanje je, če se tega resnično zavedamo in  če res verujemo, da je Bog tisti, ki bdi nad našim življenjem. V zadnjih desetletjih se je zahodni svet izčrpal od hlepenja po materialnem bogastvu.  Ob tem se postavlja vprašanje, kje smo kristjani? Po eni strani bi radi, da bi v evropski ustavi omenjali evropske krščanske korenine, po drugi strani pa s svojim življenjem nič ne kažemo, da smo krščanski. Imamo toliko poguma, da se bomo naposled le zbudili iz verskega spanja?

»Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo.« (2 Mz 32, 7)

OČE, GREŠIL SEM ZOPER NEBO IN PRED TEBOJ (Lk 15, 18)

V zadnjih letih se je med ljudmi zakoreninila misel, da je Bog usmiljen, ker vse in vsem odpušča. S to mislijo ne bi bilo nič narobe, če ne bi pozabili na bistven pogoj, ki je temelj odpuščanja, kesanje. Pri tem ne mislimo samo na molitveni obrazec, ampak človekovo najglobljo držo. Prilika o izgubljenem sinu v Lukovem evangeliju nam predstavi tri osebe: usmiljenega očeta, skesanega mlajšega sina in legalističnega starejšega sina. Očetovo odpuščanje lahko v mlajšem sinu zaživi na podlagi iskrenega kesanja. To pa pomeni, da je sklenil, da bo začel na novo živeti, ker bo, v nasprotju z dosedanjim življenjem, zaživel s polno odgovornostjo. Nerazrešen ostane položaj starejšega sina, ki na prvi pogled živi v skladu z zapovedmi. Težava pa je v tem, da je podlaga za njegovo na videz neoporečno življenje, preračunljivost, ki ga vodi z željo, da bi se dokopal do očetovega imetja. Čeprav se je njegov mlajši brat spreobrnil, ga noče priznati za brata, s tem pa postavlja sebe za moralnega razsodnika in vzvišenega človeka, ki s svojim t. i. moralnim neoporečništvom zasluži očetovo pozornost. Se najdemo v kateremu od treh likov omenjene prilike?

»Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove  vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« (Lk 14, 33)

KATERI ČLOVEK MORE SPOZNATI BOŽJO VOLJO? (Mdr 9, 13)

Ali kdaj pomislimo, da je naše življenje pot, ki je razpeta med našo in Božjo voljo? V molitvi Oče naš sicer molimo »zgodi se tvoja volja«, vprašanje pa je ali izgovorjene besede niso včasih oddaljene od tega kar v resnici nosimo v srcu? Če se nam v življenju pripeti kaj nepredvidenega ali celo hudega, hitro obtožimo Boga, da tega ni preprečil. Vprašanje pa je, ali sploh pomislimo na Boga, ko nam gre v življenju dobro in ob tem celo žanjemo uspehe? Velikokrat tudi lastno voljo označimo kot Božjo voljo in hočemo s tem prisiliti Boga, da sledi našim zamislim. Cilj katehetskega leta, ki ga začenjamo danes, je ravno v tem, da bi skušali spoznavati Božjo voljo. Beseda »kateheza« pomeni »očiščevanje«. Bolj, ko se bomo poglabljali v versko življenje, bolj bo naše srce čisto za spoznavanje Božje volje. Bog noče nikogar prisliti v hojo za njim. Ob stvarjenju nam je dal svobodno voljo, da se v vsakem trenutku odločamo za ali proti njemu. Nevarno pa je, če kristjani izkoriščamo Boga na način, da sicer na zunaj kažemo, da smo Božji, v resnici pa nam ta »etiketa« služi le za uresničevanje samovolje. Verujmo, da je Božja volja najboljša volja!