“Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!”
S temi pomenljivimi besedami nas bo dan po pustnem rajanju pepelnična sreda spomnila na minljivost človekovega življenja. Ko se bomo v znamenje spokornosti posuli s pepelom, naj tudi naše srce v pravi ponižnosti ustvari mesto za Boga, za Njegovo besedo, za obilje Njegovih milosti. Pepeljenje nas spominja, da smo zapisani smrti, spokornost pa je prvi korak na poti k vstajenju. V postu, ki je pred nami, naj bodo tudi naši koraki usmerjeni na prave poti. Post je priložnost, da bomo znova pogledali vase, se očistili vsega kar nas ločuje ob Boga in bližnjega. Prav je, da na križ pribijemo vse zamere, sovraštvo, slabo voljo in skupaj z Odrešenikom, ki je s svojim križem svet odrešil, vstajamo v nove čase in postajamo novi ljudje.
V postnem času bomo poleg pogostejše molitve, vsekakor opravili tudi dobro spoved, ob petkih bomo skupaj molili križev pot pred večerno sveto mašo, ob nedeljah pa se tudi dejansko podali na pot križa, in sicer ob križevem potu v Retju vsako postno nedeljo ob 15. uri. Ne pozabimo na postne dni in ob tem tudi na postno postavo.

Pred prenovljenim bogoslužjem je bil praznik Jezusovega krsta skoraj neopazen, pokoncilska prenova pa je dala prazniku pomen, ki mu ga pripisuje Sveto pismo. Za božičem in Gospodovim razglašenjem je zdaj praznik Jezusovega krsta tretji božični praznik, ki ga obhajamo na nedeljo po Gospodovem razglašenju.

O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot o začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja. Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih. Ko je prišel od Očeta določen čas, se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo.

Ta dan se tudi vsi mi spominjamo svojega krstnega dne. V hvaležnosti za starše, ki so nam vero posredovali, in za svoje botre se teh spomnimo v molitvi.

Kakor si božičnega praznika ne moremo predstavljati brez Marije, matere Božjega Sina, tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. 1. januar je tudi Marijin praznik, in sicer je med najstarejšimi prazniki Matere božje.

Po njej se je zgodila tista čudovita »zamena«, o kateri zgovorno pišejo stari cerkveni očetje: Sin božji je postal človek, da bi mi postali božji otroci. – Marija je bila voljno orodje božjih načrtov za naše zveličanje, saj je »s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva«.

Na pragu novega leta nas sprejema tudi mati Marija in nas vabi, naj se pod njenim vodstvom in varstvom prepustimo ljubečim rokam neskončno modre božje previdnosti. Za nas se bo prihajajoče leto gotovo najbolje izteklo, če se kakor ona zaupljivo podredimo božjim sklepom glede vsega, kar nas čaka. (VIR: marija.si)

Božič je praznik, ki nas kliče iz naše vsakdanjosti. Vabi nas, da se ustavimo… prenehamo brenčati naokrog… in se obrnemo k sebi in drugemu. V središču je Jezus, dojenček, nebogljen in potreben nežnosti, ljubezni in topline kot vsak drug otroček, ko se rodi na ta svet. Če se skozi leto obračamo k Njemu s prošnjami za različne stvari, se v tem času vprašajmo, kaj mi želimo dati njemu. Najprej potrebuje zatočišče, kjer bi se lahko rodil. Kako bi bilo, če bi Marija in Jožef potrkala na tvoja vrata in te prosila za prenočišče? Bi ju sprejel? Ali zaprl vrata pred njima? Bi enako storil, če bi bila pred vrati katerakoli druga noseča ženska v stiski? (vir:operando.org)
Naj bodo zadnji dnevi adventa tako preživeti, da ne bi naša srca postala zaprta vrata gostiln in domov, kjer zaman trka sveta družina. Naj bo Novorojeno Dete zares za nas Emanuel – Bog z nami, tisti, ki z nami dela, trpi, se radosti, tisti, ki nas pozna ne le površno, ampak tudi vsakega posebej po imenu…
Lepo doživete praznične dni vam želim…

Vaš dušni pastir