»Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov.« (2 Kor 5, 19)

VSE, KAR JE MOJE, JE TVOJE (Lk 15, 31)

V svetu potrošništva se zdi, da človek velja toliko, kolikor ima. Skoraj ne mine dan, da ne bi bili priče primerjanja drug z drugim, češ, »jaz imam toliko, ti ali on pa ima toliko«. V duhu primerjanja drug z drugim se ustvarja občutek, da znamo ljudje samo še seštevati in odštevati, vse manj pa znamo živeti. Vedno manj imamo v zavesti, da je vse, kar imamo in kar uživamo, zastonjski dar od Boga. Podobno je razmišljal tudi starejši sin iz Jezusove prilike o izgubljenem sinu. Vse življenje je živel pri očetu, nikoli mu ni ničesar manjkalo, zato je ob primerjanju z mlajšim bratom, ki je nespametno zapravil del premoženja, dobil občutek, da ga je oče povrh vsega še nagradil. Sam zase pa je mislil, da se je vse življenje držal zapovedi, nikoli pa ni občutil, da bi mu bilo kar koli podarjeno. Težava starejšega brata je bila  v tem, da je vse, kar je prejemal v življenju, imel za samo po sebi umevno. Nikoli pa ni pomislil, da brez življenja v očetovi hiši, ne bi imel ničesar. Tudi mi imamo večino stvari v življenju za same po sebi umevne, kot, da bi si jih mi sami izborili ali celo ustvarili. Verjetno nikoli ne pomislimo, da ni naša zasluga, da dihamo ali vidimo, vprašanje pa je, če se za te darove sploh kdaj zahvalimo?

»Pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« (Lk 13,8–9)

KDOR MISLI, DA STOJI, NAJ PAZI, DA NE PADE (1 Kor 10, 12)

V duhovnem življenju se redno dogaja, da je veliko tistih, ki v življenju pridejo do izkušnje Boga, v trenutkih Božjega dotika prepričanih, da jih v življenju ne more nič več oddaljiti od Boga. Vendar se, žal, velikokrat zgodi, da v trenutku, ko človek doživi Božjo tolažbo, nepričakovano vstopi v človeka skušnjava, kateri praviloma nepripravljen tudi podleže. Mnogi imamo takšno izkušnjo, zato moramo biti ravno v trenutkih »ekstaze« pripravljeni, da bomo že v naslednjem trenutku na tleh, osramočeni od greha. Običajno nas v takšen položaj privede pretirano ukvarjanje s samim seboj. Če v duhovnem življenju skrbimo izključno zato, da bomo dosegli moralno popolnost, potem so ti poizkusi že vnaprej obsojeni na propad. Če pa Bogu dan za dnem izročamo lastno nepopolnost in jo delimo tudi s skupnostjo, v kateri slavimo Gospoda, potem imamo možnost, da bomo z Božjo pomočjo in s podporo krščanske skupnosti, skupaj pokončno stali pred Gospodom. V postnem času lahko premišljujemo, ali sploh iščemo oporo v okviru župnijske skupnosti ali v okviru posameznih župnijskih skupin. Za tistega, ki živi odnos z Bogom sam zase, izključno zaradi »duhovnih užitkov«, je samo še vprašanje časa, kdaj bo padel in ostal na tleh.

»Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?« (Ps 27, 1)

UČENIK, DOBRO JE, DA SMO TUKAJ (Lk 9, 33)

Dogodek Jezusovega spremenjenja na gori spremljajo trije Jezusovi najbližji učenci: Peter, Janez in Jakob. Ko Peter zagleda Jezusa v velikem veličastvu, začuti neizmerno ugodje, v katerem vzklikne: »Učenik, dobro je, da smo tukaj.« Učenci pa z Jezusom niso doživljali samo lepih in veličastnih trenutkov, ampak tudi trpljenje, kar jih je pripeljalo do tega, da so ga vsi zapustili. Isti Peter, ki je ob Jezusovem spremenjenju začutil ugodje, je Jezusa zatajil, ko je ta doživljal krivično sojenje in sramotenje, preden so ga križali. Tudi mi večkrat doživljamo ugodje, še posebej ob kakšnih velikih shodih, kjer nas dviga moč množice. Vprašanje pa je, kako smo blizu Gospodu takrat, ko doživljamo trpljenje in se čutimo od vseh zapuščeni? Krščanstvo ni privilegirana religija triumfalizma, ampak vdana vera v prenašanje vsakdanjega življenjskega križa. Jezus je osamljen, zapuščen in osramočen od množice, vdano nosil svoj križ na Kalvarijski grič. Pred tem se prikaže svojim učencem v svojem veličastvu zato, da bi v trenutkih »noči vere« lažje našli smisel vere v Gospoda. Tudi kristjani 21. stoletja črpamo moč v veselih trenutkih, da nam je potem lažje v urah »noči vere«, ki so sestavni del našega življenja.

»Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.« (Lk 4, 13)

S SRCEM NAMREČ VERUJEMO (Rim 10, 10)

Odstop papeža Benedikta XVI., katerega je objavil 11. februarja, ima v ozadju velik simbolni pomen. V zgodovini Cerkve je do sedaj odstopil le Celestin V., leta 1294. Ko smo se pred leti nekateri spraševali ali bi bilo možno, da bi papež podal svoj odstop, so mnogi zmajevali z glavo, češ, da je to sicer teoretično možno, v praksi pa je to (skoraj) nemogoče. S svojim odstopom je papež Benedikt pokazal, da je v Cerkvi lahko preseči tradicionalno miselnost, za katero se včasih zdi, da je še bolj nespremenljiva, kot pa npr. vera v vstajenje Jezusa Kristusa. Morda pa je ta dogodek napoved še kakšnih drugih »tradicionalnih ostankov«, ki jih že dobro načenja »zob časa«. Posebej pa je s tem podana priložnost, da začnemo kristjani spreminjati miselnost, da ni bistvo naše vere v tem, da zgolj čakamo, kakšna navodila nam bodo dajali naši pastirji, ampak da začnemo živeti v neposrednem dialogu z Bogom. To pa pomeni še bolj zavzeto branje in premišljevanje Svetega pisma in skušati posamezne odlomke aktualizirati v vsakdanje življenje. Odnos z Bogom pa nas bo okrepil za odgovorno življenje v družbi v kateri živimo. Letošnji postni čas izkoristimo za »reformo« naše osebne vere.