»Padli so predenj in ga počastili.« (Mt 2, 11)

NARODI BODO PRIŠLI K TVOJI LUČI (Iz 60, 3)

Temeljno sporočilo praznika Gospodovega razglašenja je, da pomeni prihod novorojenega Odrešenika rešitev za vse narode sveta. Preroške besede »narodi bodo prišli k tvoji luči« (Iz 60, 3) je zapisal prerok Izaija v 8. stl. pr. Kr. Odlomki iz knjige preroka Izaija so nas spremljali pri svetih mašah ves adventni čas. Tudi na praznik Gospodovega razglašenja nam njegove besede sporočajo, da je Božji Sin, Jezus Kristus prišel na svet za ljudi vseh narodov sveta. Kristjani smo Božji izvoljenci s temeljno dolžnostjo, da vsem ljudem z besedo in zgledom razglasimo Odrešenika. Pri tem ne gre za vsiljevanje nekega prepričanja, temveč za pričevanje. Če je božični praznik dan, ko v polnosti sprejemamo v naše življenje Odrešenika Jezusa Kristusa, je praznik Gospodovega razglašenja dan, ko iz naše najgloblje notranjosti Jezusa Kristusa oznanjamo svetu. Biti kristjan ne pomeni, biti privilegiran v Božjem kraljestvu, ampak pomeni imeti veliko odgovornost oznanjevanja evangelija. Kristjan ni tisti, ki se je naučil samo verske resnice in v nekem trenutku prejel zakramente, ampak je tisti, ki iz živetih verskih resnic, iz živete Božje besede in iz živetih zakramentov oznanja in razglaša Božje delovanje v svetu.

»S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu.« (Kol 3, 12-21)

OTROK, ZAKAJ SI NAMA TAKO STORIL? (Lk 2, 48)

Danes je med nami veliko staršev, ki želijo na svojih otrocih uresničevati njihove neuresničene želje iz mladosti. V želji, da bi bili njihovi otroci najboljši učenci na vseh možnih področjih, se ta želja večkrat spremeni v razočaranje. Že matematično gledano lahko ugotovimo, da je v posamezni »kategoriji« lahko najboljši le eden. Nič ni narobe z raznimi aktivnostmi, če so človeku v blagoslov. Ko pa je cilj zgolj dokazovanje samega sebe, kar izvira iz občutka manjvrednosti, potem je cilj zgrešen. Poslanstvo staršev je v tem, da otroka vzgojijo v človeka, ki bo znal za svoja dejanja prevzemati odgovornosti in, ki bo znal razločevati med dobrim in zlim. Poleg tega pa je cilj, da se otrok osamosvoji, ko pride v odraslo dobo. Tudi Marija in Jožef sta vzgojila Jezusa za odgovorno življenje, hkrati pa sta pozabila, da Jezus ni njuna last, kar je razvidno v odlomku o dogodku v jeruzalemskem templju. (Lk 2, 41–52) V Marijinem vprašanju »Otrok, zakaj si nama to storil?«, potem, ko sta ga tri dni iskala, se kaže dejstvo, da je Jezus stopil na pot samostojnega in odgovornega odločanja. Jezus je imel takrat 12 let, zato se lahko ob tem zamislijo tisti starši, ki »ujčkajo« svoje otroke pri njihovih 40-ih letih.

MISEL TEDNA

»Vsem Trboveljčanom želim popolno svobodo, mir, veselje in polnost življenja v Kristusu.« (Amadej, župnik)

OZNANJAM VAM VELIKO VESELJE (Lk 2, 10)

Božič je v javnosti znan predvsem kot družinski praznik, praznik miru in ljubezni. Obdaja nas tudi z romantičnimi občutki, s katerimi se navdihujemo ob jaslicah, kjer je v središču Božje dete. Ob božičnem prazniku pa ne smemo pozabiti, da je Bog postal človek zato, da bi zaradi greha človeštva umrl na križu. Kljub romantičnemu vzdušju božičnega praznika morajo biti naše oči vere zazrte v postaje križevega pota, ki nas spominjajo, da je Božji Sin, s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem v polnosti izvršil svoje zemeljsko poslanstvo. Angelove besede namenjene pastirjem, »oznanjam vam veliko veselje«, pomenijo, da je Božje učlovečenje za človeštvo začetek novega upanja. Iz vsega srca se lahko veselimo, ker je vsak, kdor veruje v Kristusa in živi z njim v osebni povezanosti, rešen pogubljenja in deležen večnega življenja. Zato je božični praznik, praznik polnosti življenja. V življenju kristjana ne sme biti mesta za godrnjanje ali celo za obup, temveč mora biti na prvem mestu Jezus Kristus, ki nam podarja najvišjo kvaliteto življenja. Kakor je angel posredoval oznanilo veselja pastirjem, tako smo (oz. naj bi bili) tudi kristjani danes Božji poslanci, ki z besedo in zgledom širimo evangeljsko veselje.

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« (Lk 3, 11)

GOSPOD TE JE REŠIL OBSODBE (Sof 3, 15)

Smo se že kdaj skušali vživeti v življenje nekoga, ki mu je sodišče izreklo smrtno obsodbo? Smo že kdaj pomislili kaj bi bilo z nami, če bi nas Bog, po grehu Adama in Eve, prepustil samim sebi? Če primerjamo prvi in drugi primer vprašanja, bi bilo za nas bolje, če bi nas sodišče obsodilo nas smrt, kot pa, če bi nas Bog prepustil samim sebi. Če je človek obsojen na fizično smrt, lahko kljub temu upa, da bo po smrti našel večno srečo pri Bogu. Če pa nas zadane duhovna smrt pa to pomeni obsodbo na večno trpljenje. Bog Oče je poslal na svet svojega Sina, da bi žrtvoval samega sebe za greh Adama in Eve in za greh vsega človeštva. Z njegovo smrtjo na križu greh in smrt nimata več moči. Pred človeka je postavljen samo en pogoj: da Jezusu Kristusu omogoči prebivati v središču srca. Ker je Jezus Kristus nesmrten, je nesmrten tudi tisti, ki živi z Jezusom Kristusom. Adventni čas je čas, ko obnavljamo svoja srca za bivališče Božjega Sina. Ni pomembno, kako bomo v svojih domovih postavili jaslice, bolj pomembno je, na kakšnem mestu bo v našem življenju Gospod Jezus Kristus. Od naše svobodne volje je odvisno ali bo vstopil v naše srce ali pa ga bomo še naprej, za nedoločen čas, pustili čakati.