»Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.« (Gal 5, 25)

VSI SO BILI NAPOLNJENI S SVETIM DUHOM (Apd 2, 4)

Ali obstaja kakšna razlika med Svetim Duhom prve Cerkve in Svetim Duhom Cerkve 21. stoletja? Če beremo Apostolska dela, ki govorijo o življenju prve Cerkve in opazujemo stanje današnje (evropske) Cerkve, bi lahko mirno pritrdili, da gre za dva različna Sveta Duha. Ker pa pri delovanju Svetega Duha igra odločilno vlogo človekova (ne)razpoložljivost, gre seveda v obeh primerih za istega Svetega Duha, vendar je njegovo delovanje v veliki meri odvisno od človekove (ne)pripravljenosti. Apostoli so z veseljem sprejeli Svetega Duha, ki jim je v srca vlil sedmere darove, s katerimi so lahko živeli v povezanosti z Bogom, kar jih je priganjalo, da so z apostolsko gorečnostjo oznanjevali evangelij. Z zakramentom svete birme smo tudi kristjani današnjega časa prejeli istega Svetega Duha. Vendar vedno znova z žalostjo ugotavljamo, da v veliko primerih pomeni prejem Svetega Duha dokončen prelom s Kristusom in Cerkvijo. Krivdo lahko iščemo izključno na človeški strani.  V nas je vse premalo vere in pripravljenosti sprejeti odgovornost oznanjevanja evangelija. Nikoli ni prepozno za obnovitev naše zaveze z Bogom, zato se ne bojmo in odprimo naša srca Svetemu Duhu.

»In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.« (Apd 1, 26)

TVOJA BESEDA JE RESNICA (Jn 17, 17)

Eno izmed predavanj letošnjih »januarskih večerov« je nosilo naslov: »Resnica in njeni približki«. V zadnjem času se je v naši miselnosti močno ali zelo zasidralo mnenje, da pomeni zamolčanje dela resnice, enako kot govoriti resnico. Če npr. ukradem 50 €, pa me nekdo vpraša ali vem, kam je izginilo 70 € in rečem: »Ne vem«, sem se zlagal. Dejstvo je, da bi moral povedati, da imam 50 €, kje pa je ostalih 20 € pa dejansko ne vem. Včasih celo rečemo, da smo resnico zamolčali, da ne bi koga prizadeli. To so poceni izgovori, saj z njimi ščitimo sami sebe in hkrati pripravljamo teren za še večje laži. Na svetu lahko, zaradi našega zlaganega načina življenja, vse postane relativno. Edino upanje, ki nam ostane, je Božja beseda, ki pa je neprelomljiva Resnica. Bog je zastavil besedo, ko je obljubil, da bo poslal na svet Odrešenika. (1 Mz 3, 15) S trpljenjem, smrtjo in vstajenjem našega Gospoda Jezus Kristusa je božja beseda postala Resnica, ki osvobaja. Kdor veruje v Gospodovo besedo bo tudi sam govoril resnico in po njej tudi živel. Sam Gospod Jezus nam pravi: »Resnica vas bo osvobodila«. (Jn 8, 32)

»Bog je ljubezen.« (1 Jn 4, 8)

PRIDI, PRIDI SVETI DUH!…?

Današnjo nedeljo obhajamo v naši župniji birmansko slovesnost. Štirinajst birmancev javno izpoveduje vero v Jezusa Kristusa, kar jih v moči zakramenta svete birme zavezuje, da bodo odslej z besedo in zgledom širili in branili vero. (ZCP, kan. 879) Za zakrament svete birme so se odločili skupaj s starši, ki so (naj bi) jih od krsta naprej vzgajali v krščanski veri. Ob njih so tudi botri, ki jih bodo s svojim zgledom spodbujali, da bodo vztrajali na poti krščanskega življenja. Postavlja pa se vprašanje ali bo zgoraj zapisano tudi udejanjeno ali pa bomo priče izgovorjenim besedam in obljubam, ki se ne bodo nikoli uresničile. Izkušnja zadnjih tridesetih let nas mora navdajati z zaskrbljenostjo, saj je za večino t. i. kristjanov birmanska slovesnost zadnje dejanje v življenju, ki je še povezano s Cerkvijo. Beseda »verujem« tako za večino birmancev ostaja na ravni izgovorjenega glasu, ki ni nikoli udejanjena. Letošnja generacija birmancev, staršev in botrov naše župnije je zato pred velikim izzivom. Pred njimi je priložnost, da pokažejo Trbovljam in Sloveniji, da je tudi danes možno živeti tisto, kar pri prejemu zakramenta birme obljubiš. Če bo temu res tako, bomo kmalu videli.

»Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki ga iščejo.« (Ps 22, 27)
BREZ MENE NE MORETE NIČESAR STORITI (Jn 15, 5)

Ljudje se pred drugimi zelo radi pohvalimo, če v življenju doživimo kakšen uspeh. Po drugi strani pa bi zelo radi prikrili, če doživimo neuspeh, še posebej, če je ta grešne narave. Če smo res pravi verniki, potem se moramo zavedati, da vse, kar je dobro, prihaja od Boga. Če nam v življenju kaj uspe, ni to naša zasluga, temveč Božja, ker je kot Stvarnik v nas položil zmožnost oz. talent, da lahko naredimo nekaj dobrega. Zato mora naše uspehe nujno spremljati zahvala, ki gre v prvi vrsti Bogu. Ko pa po drugi strani, na podlagi naše šibke človeške narave, doživljamo padce, ki so posledica greha, moramo priznati, da smo pri tem osebno odgovorni. Res je, da nam greh vsiljuje hudobni duh, vendar smo na koncu mi tisti, ki se odločimo za zlo. Objektivno gledano bi se morali za dobro v življenju nenehno zahvaljevati Bogu, za grešna dejanja pa bi morali sprejeti polno odgovornost. Ker pa verujemo, da Gospod odpušča grehe, jih brez zadržkov nenehno izročajmo na Njegov križ, da bomo lahko živeli v popolni svobodi. Dati Bogu prvo mesto pri zaslugah za dobra dela in pri zaslugah za odpuščanje grehov je lahko najboljša popotnica za izhod iz krize.