»Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« (Jn 13, 8)

TISTI, KI Z MENOJ JÉ, ME BO IZDAL (Mr 14, 18)

Veliko ljudi se sprašuje, kaj bo po smrti s tistimi, ki niso kristjani? Bolje bi bilo, da bi se spraševali: »Kaj bo po smrti s kristjani?« V našo miselnost se je globoko zasidralo mišljenje, da pomeni biti kristjan, biti avtomatsko deležen večnega življenja. Biti kristjan v prvi vrsti pomeni, prevzeti odgovornost za oznanjevanje Božje besede. Veliko t.i. kristjanov pa misli, da je dovolj, če enkrat za vselej prejmejo zakrament krsta in ostale zakramente, ki so jih pripravljeni sprejeti. Prejeti zakramente pomeni, da se popolnoma predamo v Božje roke in se pustimo voditi Jezusu Kristusu. Primer Juda Iškarijota nam je lahko v opozorilo, da biti v Jezusovi bližini še ne pomeni biti deležen večnega življenja. Juda Iškarijot je celo jedel skupaj z Jezusom, vendar je bilo njegovo uživanje Gospodove večerje nevredno, kar se je izkazalo čez nekaj ur, ko ga je izdal s hinavskim poljubom. Biti ob Gospodovem oltarju pomeni, da sem v Gospodovem telesu in krvi združen z brati in sestrami, v katerih vidim Božjo podobo. S svojo smrtjo na križu je Jezus povabil v Božje kraljestvo vse ljudi. Ali kot kristjan resnično vabim vse ljudi ali samo tiste, ki so mi simpatični?

»Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12, 32)

NJIHOVEGA GREHA SE NE BOM VEČ SPOMINJAL (Jer 31, 34)

Vsi smo že slišali izrek: »Odpustil sem, pozabil pa ne bom.« Kdor tako govori, govori sicer všečno, hkrati pa je to veliko zavajanje, ki mu lahko rečemo laž. Ko Bog govori po prerokih o odpuščanju, govori o brezpogojnem odpuščanju. Če človek pred Bogom, pred občestvom in pred samim seboj obžaluje svoj greh, ga Bog uniči in v praznino, ki nastane v človeku zaradi greha, posveti s svojo ljubeznijo. Če je greh enkrat za vselej odpuščen pomeni, da je stvar zaključena. To pa pomeni, da lahko človek neobremenjeno, brez očitanj, začne novo življenje. Človek zaradi svoje grešne narave zelo težko odpušča. Prav tako ne more od nekoga zahtevati, da mora odpustiti. Odpuščanje je Božji dar, kar pomeni, da je človek zmožen odpuščati samo, če se popolnoma odpre Bogu. Popolna odprtost, pomeni popolno neobremenjenost. Tudi, če mi nekdo stori krivico, sem jo z Božjo pomočjo sposoben odpustiti do te mere, da jo preprosto izbrišem iz svojega spomina. Jezus je šel na križ zato, da bi popolnoma izbrisal našo krivdo. Če bi radi posnemali Jezusa, tudi mi z vsem srcem odpustimo bratom in sestram. To bo za ta svet velik krščanski zgled.

»Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2, 9)

PO MILOSTI STE BILI NAMREČ REŠENI (Ef 2, 5)

Ljudje si za veliko stvari, ki jih dosežemo v življenju, pripisujemo zasluge. Če dosežemo učne, poslovne, športne ali katere druge uspehe, se pred drugimi radi pohvalimo. Ob tem pa pozabljamo, da ni naša zasluga, da smo se rodili, poleg tega so nam tudi talenti podarjeni. Če pa po drugi strani grešimo, se pred drugimi  težko izpostavimo, naredili pa bi vse, da ljudje ne bi spoznali naše grešnosti. Vendar pa je pri grešnosti stvar obratna, kot pri uspehih, ki so navedeni zgoraj. Za naš osebni greh odgovornosti ne nosi nihče drug, kot pa le mi sami. V tem primeru bi bili lahko prepuščeni samemu sebi in bi zaradi grešnosti bili obsojeni na propad. Vendar Bog zaradi svojega usmiljenja ni mogel gledati propadajoče grešno človeštvo, ampak je poslal svojega Sina, da je prevzel greh človeštva in ga s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem za vedno uničil. Jezus Kristus je s svojo krvjo opral naše grehe in našo krivdo za greh. Vsak človek je osvobojen greha v trenutku iskrenega kesanja in izpovedi grehov. Ali pred drugimi kdaj pohvalim Jezusa, da mi odpušča grehe, za katere sem sam kriv in me s tem napravlja nesmrtnega?

»Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice.« (Jn 2, 16)

Beri naprej →