» Gospod, nauči nas moliti…«

Kaj je torej prava molitev?

Molitev je pogovor, je poseben odnos med Bogom in molivcem, je duhovno prežemanje, je najiskrenejši pogovor. Tukaj se odkriva naša intimnost do konca, intimnost, ki ne bo osramočena, intimnost, iz katere se ne bo norčevalo, temveč bo zacelila vse rane, ki so nastale v razgaljenju tega sveta, vsemi žalitvami, ki smo jih doživeli v tem svetu. Zato je v molitvi vedno važno prisluhniti, kaj Bog govori, ne kaj jaz govorim. Pogostokrat pa je drugače, nam se namreč rado dogaja, da mi pravzaprav Bogu izvajamo predavanje. Koliko se je Bog že naposlušal naših predavanj; lahko bi že vse naše človeške fakultete končal. Mi dajemo Bogu celo navodila in nasvete kaj naj stori – kdaj naj ukrepa, koga naj zaustavi na poti, komu naj reče pojdi naprej, koga naj nagradi, koga kaznuje… Mi želimo Boga narediti za osebno svojega Boga, ki bo počel tisto, kar mi hočemo, a ne to, da Bog počne z nami, kar On hoče. Vse smo obrnili napačno in potem pravimo, da se nam molitev ne usliši. Takšna molitev nima in ne more imeti sadu.

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, poslušanje

K neprestani molitvi Pavel spodbuja Tesaloničane (1 Tes 5,17). Okrog tega, kako jo uresničiti, se vrti iskanje menihov. Njihov hraber boj za nenehno molitev nam lahko pomaga tudi danes na naši molitveni poti, da bi se izognili zgolj zunanji molitvi in odkrili notranjo, ki se v nas nenehno pretaka.
Ena od poti notranje molitve je v tem, da vedno živimo pred Bogom in v njegovi navzočnosti, da se v vsaki stvari obračamo na Gospoda, čeprav ne izgovarjamo molitvenih obrazcev.
Druga pot temelji na tem, da se pogovarjamo samo z Bogom. To je pozneje Terezija Avilska opisala kot prijateljski pogovor z Bogom.
Terezija se z Bogom pogovarja kot s prijateljem. On jo posluša in ji odgovarja po mislih, ki se v njej porajajo. Za to potrebuje samoten prostor. Samota za nas postane rodovitna samo takrat, ko je samota v dvoje, nenehen pogovor z Njim.
Tako bomo v samoti uživali, ker bomo eno z Gospodom in ker našega odnosa z njim ne bo motilo tisoč vsakodnevnih opravil.
Tretja pot neprestane molitve je v vaji meditacije. Pri vsakem vdihu ponavljam stavek iz Božje Besede ali pa t.i. »molitev srca«: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me!« Vaja »ruminacije« – prežvekovanja – postopno postane eno z nami. Ko se sredi noči zbudim, se molitev porodi sama od sebe. Ko vstanem, začnem ponavljati molitev srca. Ko se sprehajam, delam, celo kadar se pogovarjam z bratom, moje srce moli brez prestanka. V molitvi je združeno z Bogom. In na podlagi te združitve delam, govorim, berem, hodim, spim, počivam. Sem v Bogu. On moli v meni. Bog je v meni.
Jezus Kristus pravi: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9).
Mati Julija piše: »Molite pogosto! V svoji najgloblji notranjosti se združite z Bogom, ki je v vas! Prosite ga, da vas vse obleče s svojo krotkostjo, da vam podeli novo in ponižno srce in novega duha! Prosite in boste dobili! Darovanje, spremenjenje in obhajilo vse to naj dobi vidno in oprijemljivo obliko tukaj, sedaj in danes v vaših vsakodnevnih priložnostih in izkustvih, v okoliščinah in zadevah!«

Molitev
je življenjsko dihanje duše,
ki ji podeljuje
zdrav ritem prisrčne ljubezni
do Boga
in do soljudi.          
mati Julija

»Gospod, nauči nas moliti…«

Kako je Jezus molil??? Predano. Na nekaj mestih v Svetem pismu imamo poročila, kako se Jezus muči v molitvi in muči z molitvijo, kako je to težka naloga, težka stvar. Molitev ni nekaj enostavnega bratje in sestre, to verjetno osebno veste. Jezus se poti s krvavim potom v molitvi. Zato ker molitev človeka prežema od znotraj. V njem krši njegove odločitve, njegove poti in ustvarja v nas nekaj, česar mi v tem trenutku ne želimo. Molitev ni izpolnitev naših želja, temveč prisluškovanje Bogu, da se preko nas izpolni, zato molitev včasih boli, zato se je težko spustiti v avanturo molitve. Če molimo vemo, da Bog na poseben način deluje in od nas nekaj zahteva.  Jezus je molil, Gospod naj me zaobide ta kelih, vendar tvoja volja naj bo, ne moja. To je tisto, kar bi mi morali vsaditi v svoje srce. Gospod jaz molim, vendar ne usliši Gospod prosim te moje molitve, temveč svojo molitev usliši v mojem srcu. Tvoja volja Gospod naj se uresniči, kakor izgovarjamo v molitvi očenaša, ne moja volja. Zato Jezus najverjetneje obrača pozornost in pravi ne blebetajte z jezikom kakor pogani. Ni važno število besed. Ni važna niti dolžina molitve. Ni važno zaporedno naštevanje. Važno je prisluhniti v molitvi svojemu Bogu.

Moja molitev v letošnjem postu: Nositi svoj vsakdanji križ s Kristusom !!!
Kristus, Odrešenik, pravi: »če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8,34).
»Gospodov križ nas ne zlomi, ampak nas vzravna, če ga nosimo v veri. Vera zemeljskih stvari samih po sebi ne spremeni. Trpljenje ostaja boleče, a vera mu daje globlji smisel, ki nas poziva, da se upodobimo po Gospodu. Tudi Jezus je poznal strah pred trpljenjem. Krvavi pot v Getsemani priča, v kolikšni meri je on sam trpel. To pričuje tudi njegova prošnja: ‘Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene’ (Mt 26,39). Vendar je Jezus trpel v popolni predanosti Očetovi volji. Tako je mogel tudi moliti: ‘Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi’« (Lk 22,42).

V
Kristusovem
križu more vse
postati
blagoslov in milost. 
mati Julija              

Molimo te, Kristus in te hvalimo!
Ker si s svojim križem svet odrešil!     

Apostolat molitve za februar 2011

Slovenski namen
Molimo: Da bi se mladi ne zadovoljili s povprečnostjo, marveč bi iskali, kar je več, višje in bolje.

Kaj imata skupnega tako različni skupini, kot so mladi in upokojenci?
To, da se pri obojih v zadnjih letih povečuje čezmerno pitje alkohola. Take trende strokovnjaki opažajo pri nas, pa tudi drugod po Evropi. Opijanjanje postaja med mladimi povsem normalno vedenje in običajen začetek druženja …«, ugotavlja novinarka v Dnevniku. Ksenija Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka pa ugotavlja:«Izgublja se skupnostni, družbeni mladi človek. Mladi postajajo vedno večji individualisti, vse bolj se zapirajo vase, vedno bolj jih je strah in postajajo nezaupljivi do sveta. Da v današnji družbi preživijo, potrebujejo vedno močnejše spodbude. Tudi nezdrave, kot so alkohol in druge droge.«

V današnji potrošniški družbi, ki je usmerjena na neposredni užitek in uspeh, ljudje – zlasti mladi – izgubljajo smisel za vrednote in presežnost. Nastaja bivanjska praznina, kot je ugotavljal Frankl, ki jo ljudje skušajo zapolniti z alkoholom, mamili in seksom. Veliko je govora o človekovih pravicah in solidarnosti in strpnosti, hkrati pa se širi sebičnost, rasizem in nestrpnost.

Vendar je v mladih še vedno idealizem in želja po dobrem in lepem. Imajo v sebi moč, ki želi premagati povprečnost, kot je vedno poudarjal papež Janez Pavel II . Srečati se morajo z Jezusom in začutiti, da so dragoceni v njegovih očeh, da vsakega od njih neizmerno ljubi. Potem bodo dobili moč, da bodo odrinili na globoko, da se ne bodo zadovoljili s povprečnostjo, marveč bodo iskali, kar je več, višje in bolje.

p.Jože Pucelj

Apostolat molitve za februar 2011

Molimo:
Da bi na misijonskih področjih, kjer je nujna borba proti boleznim, krščanske skupnosti znale pričevati za Kristusovo navzočnost s trpečimi.

 Papež Benedikt XVI . je na praznik sv. Jožefa, 19. marca 2009, ob svojem obisku v Afriki, v Kamerunu in v Angoli, nagovoril tudi bolnike. Izrazil je svoje veselje, da je lahko z njimi, ki so njegovi bratje in sestre, obteženi z boleznijo in vsakovrstnim trpljenjem. Rekel jim je, naj pomislijo na Kristusa, ki je blizu vsem, ki so obremenjeni s težavami. Jezus je namreč bolnim jasno sporočil, da so zelo blizu Božjemu Srcu. Kot zgled te skrbi vzemimo poročilo evangelista Marka ob ozdravljenju tašče apostola Petra. Takrat je Jezus takoj prišel v hišo k bolnici, jo prijel za roko in je vstala zdrava. Iz evangelistovega poročila zvemo, kako je Jezus tisti dan ves čas preživel z bolniki in jim prinašal olajšanje. Izkazoval jim je dobrohotnost, nežnost in skrb za ranjena telesa in duše.

Tako tudi mi v molitvi obiščemo bolne in telesno, duševno in duhovno prizadete v bolnišnicah in domovih, vpletene v vojne spopade in različne oblike nasilja. Mislimo na tolike krščanske skupnosti v Afriki in Aziji, kjer za prizadete skrbijo v raznih zdravstvenih ustanovah pa tudi v vaseh, kjer je trpečim v pomoč le prijateljsko srce in vaška krščanska solidarnost.

Tudi Jezus je na križu potožil nad svojo bolečino. Vzkliknil je: Žejen sem! Naj krščanska občestva slišijo klice trpečih in naj jim bodo kot Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi težko breme križa. Tudi mi nosimo bremena drug drugemu! Tako razodevamo Božje obličje, obličje usmiljenega Očeta. Dokazujemo tudi, da smo prav spoznali globoko zapoved ljubezni do bližnjega.