JANEZ KRSTNIK (rojstvo), god: 24. junij

V Cerkvenem koledarju se spominjamo rojstev Jezusa Kristusa, Device Marije in Janeza Krstnika. Godovi ostalih svetnikov so navadno postavljeni na njihov smrtni dan. Vloga Janeza Krstnika ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog, po preroku Malahiju, petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela, da pripravi pot pred menoj.« (Mal 3, 1) Da je ta »angel« prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in »več kot preroka«. Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni »Bog je milostljiv«. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se hoteli s pokoro pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan. Predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.

GREGOR BARBARIGO, (1625–1697), god: 18. junij

Beneška rodbina Barbarigo, iz katere izhaja današnji svetnik, izvira iz Istre. Gregorij se je rodil kot prvi od štirih sinov v družini. Mati jim je umrla, ko je imel Gregor šest let. V družini je bila navada, da je za versko in moralno vzgojo skrbel oče, kar je bilo po materini smrti še bolj potrebno. Oče je Gregorja sam pripravljal na prvo spoved in prvo obhajilo. Bil je tudi njegov učitelj filozofije in matematike, drugih predmetov pa so ga učili najboljši beneški strokovnjaki. Odločilnega pomena zanj je bilo srečanje s papeževim nuncijem, kasnejšim papežem Aleksandrom VII. Ta je videl, kako pobožen je, zato ga je nagovoril, da naj postane duhovnik. V Padovi je napravil doktorat iz cerkvenega prava in bil leta 1655 posvečen v duhovnika. Novoizvoljeni papež Aleksander VII. je Gregorja poklical v Rim v službo v papeški pisarni. Tam je ostal le poldrugo leto, kajti že aprila 1658 je bil imenovan za škofa v Bergamu. Kot škof je vsakega duhovnika spoznal osebno in mu pomagal v duhovni in materialni stiski. Papež ga je leta 1660 imenoval za kardinala. Leta 1664 je bil imenovan za škofa v Padovi, ki jo je vodil triintrideset let. Duhovnikom svoje škofije je naročal, naj bodo ljudem vzor.

BARNABA, (+ ok. 62), god: 11. junij

Ime mu je bilo Jožef, doma je bil iz Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož, ki ima tako trdno vero v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni »sin tolažbe«. Med pogani je bil Barnaba najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija pred apostolom Pavlom in po njem. Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjani. Skupaj s Pavlom sta sodelovala na prvem koncilu v Jeruzalemu, leta 50. Po starem izročilu naj bi Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali.

MAKSIM EMONSKI, (+ okoli 396), god: 29. maj

O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Ime emonskega škofa Maksima lahko zasledimo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. Na koncilu so zaslišali dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske vere, zato so ju odstavili. Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito pobožnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih svetiščih, npr. v Rimu, Milanu in Ogleju. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništvu škofa Maksima. Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil Maksim mučenec, vendar o tem ni trdnih poročil.