MARTIN IZ TOURSA, (316–397) god: 11. november

Martin se je rodil v Panoniji, sedanji zahodni Madžarski. Proti volji staršev je z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je čakal šest let. Pri petnajstih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in  ga polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: »Vse, kar storite ubogim, storite meni.« Martin se je poslovil od vojaške službe in se odločil za duhovniški poklic. Martin je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poiters, kjer je živel, postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v Toursu. Verniki in duhovniki so za novega škofa izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga ljubili kot svojega očeta. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti začelo častiti kot svetnika.

LENART, (1100–1150), god: 6. november

Lenart je bil sin plemiške frankovske družine in deležen je bil viteške vzgoje na dvoru kralja Klodvika. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri, katere se je oklenil s tako ljubeznijo, da je bil po nekaj letih študija posvečen v duhovnika. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik, zato je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Kmalu pa je samostan zapustil, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje kot samotni puščavnik. Živel je v skrajni samoti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasvete in duhovne pomoči. Največje zadoščenje mu je bilo, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za neštete jetnike in dosegel, da so bili izpuščeni. Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker je mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost.

Marija Saloma, 1. stoletje, god: 22. oktober

Marija Saloma, žena ribiča Zebedeja, je bila mati Jezusovih učencev in apostolov Jakoba (starejšega) in Janeza. Zdelo se ji je, da ima kot mati dveh Jezusovih spremljevalcev pravico reči kakšno dobro besedo zanju. V evangeliju lahko beremo, da je nekoč, ko so šli proti Jeruzalemu in je Jezus napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje, stopila k Jezusu in ga prosila naj njena sinova sedita v njegovem kraljestvu eden na njegovi desnici in eden na levici. Jezus je njej in njenima sinovoma odgovoril, da bistvo njegovega kraljestva ni v gospodovanju, ampak v služenju. Tako je njej kot njegovim učencem priporočal ponižnost. Marija Saloma si je njegove besede vzela k srcu, kar je razvidno iz tega, ker je bila kasneje ena izmed redkih, ki so stali pod Jezusovim križem. Vsi apostoli, razen Janeza so se razbežali, ona pa je ostala Jezusu zvesta, poleg apostola Janeza, njegove matere Marije in še nekaj žena. Po vsej verjetnosti pa je bila Marija Saloma po pripovedi evangelijev ona »druga Marija« (Mt 28, 1), ki je poleg drugih žena na velikonočno jutro našla Jezusov grob prazen.

Januarij, (umrl 304), god: 19. september

Relikvije tega mučenca častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti »čudež sv. Januarija«. Ta »čudež« se ponavlja vsako leto 1. maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; 19. septembra, ko se spominjamo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta »čudež« opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Neapeljčani ga častijo kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakoto, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo iz Vezuva. Januarijevo življenje in mučeništvo sta prepletena z legendarnim izročilom. Rodil se je v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Zaprli so ga med Dioklecijanovim preganjanjem in ga strahovito mučili. Ker ni zatajil vere, so ga po mučenju prepustili zverem v amfiteatru, ki pa ga niso raztrgale. Zato ga je cesarski namestnik dal obglaviti.