Filip Neri, (1515–1595), god: 27. maj

»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor, zato ga imajo humoristi za svojega zavetnika. Rodil se je v Firencah, 21. julija 1515. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv, šaljiv in dovtipen. Leta 1551 se je na ukaz spovednika dal posvetiti v duhovnika. Živel je v največji skromnosti in večino dneva preživel v spovednici. Njegovo veliko delo je ustanovitev oratorijancev, bratovščine duhovnikov, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. »Naše edino redovno pravilo je ljubezen«, je dejal. Imel je tudi mistične darove: bral je v dušah ljudi kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja 1595. Za svetnika je bil razglašen 14. maja 1622, skupaj z Ignacijem Loyolskim, Frančiškom Ksaverijem in Terezijo Avilsko. V Rimu, kjer so mu pravili »Pippo Buono« (Filip Dobri), obhajajo njegov god kot ljudski praznik.

Zofija, (+ okoli 250), god: 15. maj

Novi rimski koledar je god sv. Zofije opustil, ker o njej ni dovolj trdnih podatkov, pri nas pa jo še vedno najdemo v vseh koledarjih, ker je pri ljudeh priljubljena, znana tudi kot »mokra Zofka«. Kakor pove njeno ime, je postala poosebljenje pojma modrosti. Češčenje Božje Modrosti sega v prve čase krščanstva. Sveti Modrosti je posvečena cerkev Hagia Sofia v Carigradu, ki je zdaj spremenjena v mošejo. Zgodba o trpljenju vdove in mučenke iz zgodnje krščanske dobe, s katero istovetijo sveto Zofijo, je legendarna. Po tej zgodbi je bila Zofija odlična kristjanka iz Milana, ki se je po moževi smrti s tremi hčerami preselila v Rim, kjer so vse tri umrle kot mučenke za krščansko vero. Po krajevnem izročilu se je to zgodilo pod vlado cesarja Decija okoli leta 250. Njena želja, da bi trpela in umrla za Kristusa, se je izpolnila. Mati in vse njene tri hčere so bile obtožene, da so kristjanke in po hudem mučenju so jih usmrtili. Zofijo imajo za svojo zavetnico vdove.

Lidvina (1380 – 1433), god: 14. april

Rodila se je v mestecu Schiedam pri Rotterdamu kot edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Kljub temu, da so jo oblegali snubci, se je odločila, da bo ostala samska. Pozimi leta 1396 je zaradi dolgotrajne bolezni zelo oslabela. Ko se je nekoliko popravila so jo prijateljice povabile naj gre z njimi na drsališče. Po nerodnosti ene izmed deklic je Lidvina tako padla, da si je zlomila rebro. Pojavile so se ji tudi gnojne bule, ki so se ji razmnožile po vsem telesu. Lidvina je trpela strašne muke. Sčasoma pa je prišla do spoznanja, da njeno trpljenje dobi smisel, če se vda v Božjo voljo. Z božjo pomočjo je v hudem trpljenju zdržala osemintrideset let. Večkrat je na poseben način dobila Božjo tolažbo. Bila je vesela, da je kot bolnik imela več časa kot drugi in je zato lažje molila. Bogu je priporočala prošnje ljudi, ki so prihajali k njeni bolniški postelji in jo prosili naj moli zanje, ker njena molitev več zaleže. K njej so prihajali laiki in duhovniki, katerim je postala vodnica in svetovalka v duhovnem življenju.

Bertold (+ 1195), god: 29. marec

Bertold velja za začetnika karmeličanskega reda. Ta strogi red, ki časti Boga z molitvijo in pokoro, na slovenskih tleh nima nobenega samostana, obstajata pa samostana karmeličank v Sori in v Mirni peči. Red nosi imel po gori Karmel, kjer je bil ustanovljen, v času križarskih vojn. Ko so ob koncu 11. stoletja prišli v Sveto deželo križarji in z njimi nekateri romarji, so se namenili, da na gori Karmel ustanovijo nov samostan. Menihi so imeli stroga pravila. Od popoldneva do končane jutranje molitve so vsi molčali, meso pa so smeli uživati le bolni bratje, drugi pa so se ostro postili od povišanja sv. križa (14. september) do velike noči. Kljub strogim predpisom je število redovnikov naraščalo. Redovna pravila karmeličanskega reda je potrdil papež Honorij III. leta 1226. Raziskovalci si niso edini glede vloge Bertolda pri ustanovitvi reda, dejstvo pa je, da je bil prvi predstojnik.