MARTIN IZ TOURSA, (316–397) god: 11. november

Martin se je rodil v Panoniji, sedanji zahodni Madžarski. Proti volji staršev je z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je čakal šest let. Pri petnajstih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in  ga polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: »Vse, kar storite ubogim, storite meni.« Martin se je poslovil od vojaške službe in se odločil za duhovniški poklic. Martin je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poiters, kjer je živel, postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v Toursu. Verniki in duhovniki so za novega škofa izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga ljubili kot svojega očeta. 
Beri naprej →

SIMON IN JUDA TADEJ, (+ ok. l. 107) god: 28. oktober

Na vseh seznamih apostolov ju v evangelijih najdemo na desetem in enajstem mestu, na dvanajstem je vedno izdajalec Juda Iškarijot.  V apostolskem zboru sta poleg naših godovnjakov še dva Simona in Juda: Simon Peter in Juda Iškarijot. Preden so Rimljani začeli leta 70 oblegati Jeruzalem, je Simon, ki je imel pred očmi Jezusovo napoved o razdejanju templja, svoje vernike izpeljal iz mesta. Za časa cesarja Trajana (98–117) je nastopilo veliko preganjanje kristjanov in med tem viharjem je leta 107 kot mučenec dal svoje življenje za Kristusa tudi jeruzalemski škof Simon. Po drugem izročilu pa naj bi Simon Gorečnik oznanjal evangelij v Egiptu, Juda Tadej pa v Mezopotamiji, nazadnje pa naj bi delovala skupaj v Perziji. Tam so poganski duhovniki Juda pobili s koli, Simona pa po hudem mučenju prežagali, zato Juda upodabljajo s kiji, Simona pa z žago. Apostola sta bila dolgo »pozabljena«, v 18. stoletju pa se je zlasti obnovilo češčenje Juda Tadeja, ki velja za priprošnjika v skoraj brezupnih zadevah. Simona so za svojega zavetnika izbrali barvarji, strojarji, drvarji, usnjarji, zidarji in tkalci. Na slovenskem so posvečene apostoloma Simonu in Judu tri župnijske in pet podružničnih cerkva. V slovenskem ljudskem izročilu veljata za zimska svetnika, saj ob njunem godu nemalokrat zapade sneg.
Beri naprej →

URŠULA, (okoli 4. stoletja) god: 21. oktober

Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna, kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi 11.000 tovarišicami. Legenda ima nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke. Po pripovedovanju V Zlati legendi Jakoba de Voragine, je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh. Število 11.000 Uršulinih tovarišic je seveda pretiran in ga je mogoče pripisati srednjeveškemu pretiravanju. Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov. Upodabljajo jo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Cerkev na Uršlji gori, ki je posvečena sveti Uršuli, stoji na najvišji nadmorski višini v Sloveniji.
Beri naprej →

MAKSIMILIJAN CELJSKI, (230 – 305) god: 12. oktober

V rimskem mestu Celeia, današnjem Celju, je izšel iz mlade krščanske občine škof Maksimilijan. Rodil naj bi se premožnim staršem. Od njih naj bi prevzel človeško plemenitost, ki je podlaga za versko življenje. Starše je izgubil še mlad in postal dedič bogatega imetja, katerega je razdelil med reveže. Osvobodil je sužnje in poromal v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika. Zaradi njegovega zglednega življenja, ga je papež Sikst II. posvetil v škofa in ga poslal oznanjat evangelij v Norik. Po izročilu je imel svoj prvi škofovski sedež v Lorchu, ob izlivu Aniže v Donavo. Svojim vernikom je bil pravi oče: lajšal je njihove telesne in duhovne stiske. Besedo odrešenja je prišel oznanjat tudi v svojo rodno Celeio. Rimski sodnik, nosilec cesarske oblasti, ga je nagovarjal, naj se odpove Kristusu in se pokloni državnim bogovom. Škof Maksimilijan se za njegove besede ni zmenil, zato so ga obsodili na smrt z obglavljenjem. Pokopali so ga nasproti sedanje avtobusne postaje v Celju, kjer stoji cerkvica zgrajena njemu v čast. Njegovi posmrtni ostanki so prenesli v Passau, kjer ga častijo kot škofijskega zavetnika. Maksimilijan je tudi sozavetnik naše celjske škofije.
Beri naprej →