Svetišče je bilo po znanih podatkih sezidano v začetku 16. stoletja. Cerkev so prvič prezidali v 18. stoletju, ko je svetišče doživelo še druge velike spremembe. Obsežna dogajanja v tem času potrjuje tudi kamnita plošča v tlaku, z vklesano letnico 1757, ki je bila najdena ob zadnjih obnovitvenih delih. Po znanih podatkih je bila v tem času dozidana kapela sv. Janeza Nepo-muka, ki je dragocen dodatek osnovni zgradbi. V njeno okrilje je bil položen k zadnjemu počit-ku župnik Ahačič Matija, ki je umrl leta 1762.
V cerkvi je glavni oltar posvečen sv. Nikolaju, ki je njegova središčna figura, postavljen v letu 1859, avtorja sta Leopold in Alojzij Götzl. Na straneh glavnega svetnika tega oltarja sta kipa dveh diakonov: na levi sv. Lovrenca in na desni sv. Štefana. V atiki oltarja je podoba Marije sedem žalosti (Pieta), stranski lok zaključujeta dva angela, po eden na vsaki strani. Dragoce-na sta stranska oltarja še iz najstarejših časov svetišča in sta posvečena sv. Petru in sv. An-dreju. Ni pa znano, ali sta bila postavljena že v samem začetku ali ob prezidavi v 18. stoletju. Oba sta v celoti iz obdelanega kamna in sta velika redkost v sakralni arhitekturi v srednjem in vzhodnem delu Slovenije. V prvotni izvedbi sta bili podobi obeh svetnikov naslikani na kamniti plošči v poglobljenem delu oltarjev. Ob uvedbi prižnic v slovenske cerkve se je pri sv. Miklav-žu moral umakniti oltar sv. Andreja. Na njegovo mesto je bila postavljena prižnica v baročnem slogu in dostopno stopnišče. Usoda oltarja sv. Andreja je bila dvesto let neznana. Ob prenovi ostrešja med zadnjimi obnovitvenimi deli v letih 1983-1990, so na podstrešju našli pogrešan oltar, ki je bil sicer razstavljen, vendar skoraj nepoškodovan in so ga strokovnjaki Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja obnovili in postavili na prvotno mesto. Podobe sv. Andreja ni, na njegovem mestu je sedaj kip Lurške Matere božje.
Do leta 1896, ko je bila prenovljena notranjost, ni bilo drugih večjih obnovitvenih del. Šele po koncu prve svetovne vojne so se dela nadaljevala in sicer leta 1919 z obnovo zunanjosti
Glavni oltar sv. Nikolaja
Oltar v kapeli sv. Janeza Nepomuka
svetišča. Dve leti kasneje je bila obnovljena streha na zvoniku, vrh nje pa postavljen pozlačen križ. Leta 1925 so bili kupljeni in v zvonik obešeni trije zvonovi. Leta 1936 so zgradbo povezali z dodatnimi železnimi vezmi, kot da bi hoteli prijazno cerkvico zavarovati pred strahotami bli-žajoče se svetovne morije. Zgradba je vojno preživela, niso pa je preživeli zvonovi, ki so jih z vsemi ostalimi v dolini odpeljali Nemci.
Nov preporod je svetišče dočakalo z letom 1983. Tedaj je bilo izdelano novo ostrešje in nova kritina na zvoniku. Dve leti kasneje so se začele sanacije razpok v stenah in obokih stropov. Vse so bile zalite z injekcijsko maso, kar je povečalo trdnost konstrukcije zgradbe. Leta 1987 je bila notranjost temeljito obnovljena po načrtih ing. arh. Jožeta Kregarja. V celoti je bil od-stranjen stari kamniti tlak in zgrajen nov z vmesno hidroizolacijsko plastjo. Vsa skromna in do-trajana elektroinštalacija je bila zamenjana z novo in nameščene so bile nove luči. Vlažen in načet omet na zidovih je bil odstranjen vse do ksimsov. Izdelan je bil nov omet, celotna notra-njost pa na novo prepleskana. Poseben okras notranjosti so, po vsebinski in umetniški plati, poslikava slavoloka in poslikave medaljonov na stropu, katere je izdelal akademski slikar Loj-ze Čemažar. V medaljonu nad prezbiterijem je naslikan Sv. Duh, v ladji simboli evharistije in Marija Mati cerkve, ter na koru sv. Cecilija. Na stropu kapele sv. Janeza sta porteta božjih služabnikov Slomška in Barage. Velika pridobitev je umetniško izdelan križev pot, ki je delo kartuzijana Wolfganga iz Pleterij (1987).
Krona obsežnih obnovitvenih del je bila slovesna daritev svete maše na Miklavžev dan 6. decembra in blagoslovitev obnovljene no-tranjosti, ki jo je opravil mariborski pomožni škof Jožef Smej. V letu 1989, torej po 46 letih, se je iz zvonika ponovno oglasil zvon. Tega leta sta bila kupljena dva zvonova, ki sta se pridružila najmanjšemu. Le-ta je bil kupljen že leta 1984 in je nekaj časa visel v zvoniku farne cerkve.
Vzporedno z vsem tem dogajanjem so v letu 1990 potekala obnovitvena dela na celotni zunanjosti cerkve. Po raziskavah in navodilih Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja je svetišče tudi na zunaj dobilo prvotno podobo, kot so jo strokovnjaki odkrili pod ostanki starih barv in ometov. V letu zaključnih obnovitvenih del je bil izdelan in v svetišče postavljen nov daritveni oltar. Na misijonsko nedeljo, 21. oktobra, je mariborski škof dr. Franc Kramberger posvetil nov daritveni oltar in obnovljeno zunanjost, ob prisotnosti lepega števila vernikov, ki so se s sveto mašo zahvalili Bogu za milost, da so mogli na kakršenkoli način sodelovati pri obnovi njim tako dragega svetišča.
Obnovitvena dela zunanjosti te podružnične cerkev so bila zaključena v letu 1990, takrat je bil izdelan in nas na te dogodke spominja tudi kronogram izpisan na vzhodni fasadi objekta.
Crux
Lux Dux
Extra te salus nulla
Renovemus et
Cor ex voto
Kar pomeni:
Križ,
luč, vodja,
zunaj tebe zveličanja ni
prenovimo tudi
srca iz zaobljube
Viri:Umetnostna topografija Slovenije – UE Trbovlje, 2017, F. Mlakar, Župnija Trbovlje od 1545 – 1995, župnijska kronika župnije Trbovlje, foto M. Hild, 2015/17,