Cerkev sv. Katarine je prvič omenjena leta 1545, v letih turških vpadov. Po nekaterih znakih je bila zgrajena v gotskem slogu. Ljudsko izročilo pravi, da je bilo prvotno na tem prostoru rimsko svetišče, kar do neke mere potrjuje rimski nagrobnik, ki je vzidan v sedanjo zgradbo. O dogodkih ob gradnji cerkve so ohranjena še druga ustna izročila, ki vsa omenjajo rimsko svetišče ali pokopališče, le lokacija je druga.

V cerkvi so trije izredno lepi baročni oltarji. Glavni je posvečen sv. Katarini in je bil izdelan leta 1709, njegov avtor pa ni znan. Glede na značilno arhitekturo oltarjev tega časa je verjetno, da je bil izdelan ali je celo stal nekje drugje, ker mu manjka značilni zgornji zaključek. Druga oltarja sta posvečena sv. Roku in sv. Florjanu in sta delo konjiškega kiparja Janeza Pogačnika.

Glavni oltar sv. Katarine

Poseben cerkveni okras pa je križev pot znanega sodobnega slovenskega umetnika Franceta Goršeta.V prvi polovici 17. stoletja je cerkev doživela večjo prezidavo – dozidali so obokan kor in zvonik. Cerkev je bila zelo pomembna, saj je avstrijski cesar Jožef II. leta 1788 ustanovil samostojno dušno pastirstvo, z lastnim duhovnikom Boltežarjem Eberžnikom. Čas samostojnosti je trajal do leta 1797. Leta 1788 so zgradili večjo stavbo ob cerkvi, ki je služila za župnišče. Iz tega časa je tudi krstni kamen.
Svoje najtežje čase je cerkev doživela v oktobru 1944. V njej so se z veliko streliva utrdili Nemci. Ko so jih napadli partizani, je cerkev zagorela. Zgorelo je celotno ostrešje, uničena je bila stolpna ura, uničen je bil tudi edini zvon, ki ga je še premogla fara od šestnajstih, kolikor jih je bilo pred vojno. Uničene so bile orgle in močno poškodovana ostala notranja oprema. Tako poškodovana je cerkev dočakala konec vojne. Vendar težav še ni bilo konec. Nove oblasti niso dovolile vernikom, da bi vsaj za silo obvarovali preostanek zgradbe in opreme pred propadom. Šele leta 1960 so končno smeli obnoviti streho. Takrat so naredili tudi streho na zvoniku, ki pa ni bila prvotne, baročne oblike, temveč enostavnejše, s šilastim ostrešjem.

Temeljita obnova se je začela leta 1984, ko je bila po načrtih ing. arh. Janeza Bizjaka obnovljena notranjost. Novi zagon pri obnavljanju je trajal vse do leta 1993, saj so si pomembna dela kar sledila. V letu 1987 je bila na mestu stare in dotrajane mežnarije zgrajena nova stavba za potrebe vernega občestva sv. Katarine. V letu 1988 so bili nabavljeni trije novi zvonovi, ki jih je na god sv. Roka, ob 200-letnici samostojnega dušnega pastirstva blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger. V letih 1989-1992 so bili obnovljeni vsi trije baročni oltarji in s tem znova dana dostojna podoba božjemu svetišču. Dokončno sedanjo podobo pa je cerkev dobila leta 1993, ko je bila na novo prekrita celotna streha in izdelana nova fasada, Lojze Čemažar pa je poslikal niše na pročelju.

Stranski oltar sv. Florjana

Stranski oltar sv. Roka

Obnovljena cerkev zaživi še posebej ob prazniku sv. Roka, v času tradicionalnega romarskega shoda. Pred mnogimi leti je bil ta praznik zelo čaščen in praznovanj se je udeležilo veliko število romarjev. Sivi časi po drugi vojni ter poškodovana cerkev so močno zmanjšali število romarjev. Sedaj pa lahko lepo obnovljena cerkev ponovno občuti objem množice vernikov na god svoje patrone, sv. Katarine Aleksandrijske, pa tudi na god sv. Roka.
Takole je zapisano v knjigi Slovenske legende:

Manj znana in zelo prijazna vasica, ki so ji pred vojno po farni zavetnici pravili Sv. Katarina nad Trbovljami, zdaj pa Čeče, se lahko pohvali s prijazno cerkvico, ki vsako leto ob Rokovem (16. avgusta) privabi lepo število častilcev tega priprošnjika zoper kužne bolezni in v drugih življenjskih stiskah. Čeče so značilna razložena vas v hriboviti legi pod priljubljenim hribolazniškim ciljem Mrzlico (1119 m). Leže na nadmorski višini okrog 600 metrov in vsak zaselek, ki sestavlja to vas, ima svoje ime: Dobovci, Jesenova Ravan, Zgornje in Spodnje Čeče … Na prevalu med trboveljsko in hrastniško dolino je zaselek Potok, domačini pravijo “na Potoci” s starodavno cerkvijo sv. Katarine Aleksandrijske, priprošnjice za “zdravo pamet”. Od tod se širi lep razgled proti Kumu, kjer kraljuje cerkev sv. Neže z dvema zvonikoma, pa na toliko drugih strani Dolenjske in Štajerske, ki jih krasijo cerkve in cerkvice z različnimi konicami zvonikov in dajejo posebno pestrost naši deželi.

Cerkev sv. Katarine na Čečah se prvič omenja leta 1545 v letih turških vpadov in “nove vere”. Pravijo, da je ostanek tega poznogotsko krogovičje (verjetno ostanek gornjega dela gotskega okna) vzidano na vhodni zunanjščini današnje cerkve. Toda bolj kakor to preprosto kamnito krogovičje nas pritegne rimski nagrobnik, ki je vzidan pod njim. Izročilo, zapisano v župnijski kroniki, pravi, da so Čeče stara rimska naselbina. Cerkev stoji na kraju, kjer naj bi bil po legendi rimski žrtvenik. Druga zgodba pravi, da je na posestvu Gornjega Nemivška v Zgornjih Čečah stalo pogansko svetišče ali žrtvenik, zato se še danes ravnica imenuje Sveta ravna. Na tem mestu so hoteli zidati cerkvico, vendar lastnik zemljišča ni dovolil. Zato ga je Bog kaznoval z nemostjo (od tod ime Nemivšek). Nekateri trdijo, da je bilo na kraju današnje cerkve rimsko pokopališče (Rimljani so vselej pokopavali ob prometnicah), zato so se ohranili trije nagrobniki (na cerkvi ter dva pri sosedih).

Huda preizkušnja je doletela svetišče v času nemške okupacije. Nemci so imeli v cerkvi skladišče za smodnik in partizani so ga iz bližnjih gozdov večkrat obstreljevali z zažigalnimi bombami. Oktobra leta 1944 je cerkev zagorela. Takrat so bile uničene orgle, stopil se je zadnji zvon, ki ga Nemci niso vzeli, močno pa je bila poškodovana tudi druga oprema.

Danes sta zunanjščina in notranjščina cerkve v vsem sijaju. Obnovljeni so vsi trije oltarji. Veliki je bil narejen v začetku 18. stoletja (1709). Njegov avtor ni znan, videti pa je, da je bil načrtovan ali da je nekoč stal v drugi cerkvi, saj mu manjka ves zgornji zaključek. Stranska dva sta delo konjiškega kiparja Janeza Pogačnika, prvi je posvečen sv. Roku, drugi pa sv. Florijanu. Prižnico so podrli in le nekaj ostankov govori, da je bila prav tako lepa kot oltarji. Poseben okras, čeprav popolnoma iz drugih časov, je križev pot znanega sodobnega slovenskega umetnika Franceta Goršeta.

Božjepotništvo na Čečah ni povezano s sv. Katarino, ampak s svetim Rokom v stranskem oltarju. Pred vojno je bilo še zelo živo. Povojne razmere, predvsem propadajoča cerkev in grožnje, so romanje zaustavile, po obnovah pa je zopet zaživelo. Že na večer pred praznikom pride sem veliko častilcev, zlasti pa na sam god. Posebno radi pridejo verni iz okolice vse do Laškega. Ob takem obisku vam bo morda kateri od domačinov še vedel povedati zgodbo o zlatem teletu, ki so ga s plesom častili, kakor pravi legenda, pod cerkvijo. Zemlja je poganske častilce pogoltnila, zato je tam še zdaj vdornina..
Vir: Rado Radešček, Slovenske legende II