Župnijska cerkev svetega Martina stoji v zgornjem, severnem delu mesta Trbovlje, na Trgu Franca Fakina. Svetišče sicer ni mogočno, je pa gotovo mogočno njegovo poslanstvo. Večina zgodovine je zavita v skrivnostno meglico, ki je posledica pomanjkanja verodostojnih podatkov. Zgodovina današnje cerkve naj bi se začela v 13. stoletju, ko naj bi na njenem mestu stalo prvo krščansko svetišče. Verjetnost tega izročila je bila v veliki meri potrjena ob obnovitvenih delih v zadnjih letih, ko so bili odkriti kamniti temelji, verjetno od prvotne zgradbe kot tudi deli obokanega prostora.

Tudi zavetnik sv. Martin po svoje dokazuje starost prvotne cerkve, saj je znano, da so bila mnoga svetišča iz zgodnjega srednjega veka posvečena temu svetniku. Prvi verodostojni podatek, ki omenja cerkev v Trbovljah, najdemo v Otokarjevem urbarju iz leta 1265. Zapis iz leta 1330 pa pravi, da je bil prvi stalni duhovnik pri sv. Martinu Nickolaus de Pairisgretz, ki je opravljal službo kaplana. Dolga stoletja zgodovine tega svetišča so ostala zavita v temo, saj pisnih podatkov ni ali pa še niso odkriti. V teh stoletjih se je zgradba verjetno večkrat spremenila in menjala arhitektonski slog, toda ostala je na istem mestu, kot da ji je božja volja namenila vlogo sidra, okrog katerega se je začelo razvijati zgoščeno naselje. Sedanja cerkev je nastala v 18. stoletju. Glavna ladja je bila sezidana v letih 1743-1745. Današnjo arhitekturno podobo je dobila z zadnjo prezidavo 1855. leta, ko je bila glavna ladja podaljšana za pevski kor. Nekateri umetnostni zgodovinarji menijo, da je imela prvotna fasada reliefno poudarjene stebre, ki so bili ob zadnji dozidavi kora in še drugih gradbenih posegih odstranjeni ter nato samo slikovno poudarjeni; ostali so le na zvoniku. Ob raznih prezidavah se je polagoma izgubljal prvotni baročni slog, ki se je do danes in v izvirni obliki ohranil le v tipični obliki strehe zvonika, delno notranji opremi, glavnemu oltarju in Marijinem tronu v cerkvi.

Cerkvena stavba ima danes tlorisno podobo v obliki križa, z glavno ladjo in prezbiterijem v vzdolžni smeri, prečnico pa tvorita obe kapeli.

Glavni oltar v cerkvi je lepo baročno delo, katerega avtor je Janez Jurij Mersi iz Slovenj Gradca iz leta 1769. Oltar je bil nazadnje obnovljen leta 1966, delo pa je opravil podobar in restavrator Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju. Umetniška vrednost cerkve sv. Martina je izredno lepa poslikava stropa, ki jo je v letih od 1860 do 1875 izdelal slikar Janez Wolf. Freske so bile že večkrat obnovljene, k ponovni obnovi pa kličejo tudi že v današnjem času.
Na desni strani cerkvene ladje je bil v prvotno precej manjši kapeli oltar sv. Rešnjega telesa. Po zapisu v kroniki je bil tu od leta 1690 tudi sedež Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Kot je zapisano na spominski plošči ob oltarju, so leta 1863 v zahvalo za rodovitno leto hvaležni Trboveljčani postavili v že prej povečano kapelo nov oltar sv. Križa – Kalvarijo. Iz tega tudi izvira današnje ime tega dela cerkve – Križeva kapela.
Oltar je bil v letu 2018/19 restavriran in postavljen v prvotni podobi.
Križev oltar pred prenovo
Marijin oltar
V kapeli na levi strani glavne ladje je bil prvotno postavljen oltar sv. Fabijana in Sebastijana. Nasledil ga je oltar s podobo Rožnovenske Matere božje. Izročilo pravi, da so ga dobili v cerkvi dominikanskega samostana v Ljubljani, ki je bil ukinjen po reformi cesarja Jožefa. Današnji oltar je povsem novo delo ljubljanskega kiparja in podobarja Mateja Tomca iz leta 1861. Oltar je bil nazadnje leta 2007 popolnoma obnovljen in blagoslovljen s strani takratnega celjskega škofa dr. Antona Stresa.
Pod tlakom te stranske kapele je zaprta votlina ali kostnica, v katero so položili kosti iz grobov ob cerkvi, ki so bili prekopani ob podaljšanju ladje leta 1855. Vse do leta 1835 je bilo namreč pokopališče pri cerkvi.

O velikih dogodkih v farni cerkvi sredi 19. stoletja pričajo tudi orgle, ki jih je leta 1865 izdelal znani mojster Franc Goršič. Te so bile po mnenju mnogih poznavalcev prava mojstrovina, vendar jih je zob časa (predvsem med vojno) načel tako močno, da jih ni bilo mogoče več rešiti. Na njihovem mestu so zdaj od leta 1996 nove orgle iz delavnice Antona Škrabla iz Rogaške slatine.

Obsežna zadnja obnovitvena dela so se pričela v letu 1985, ko je dobil zvonik novo bakreno streho. Obenem je bila obnovljena tudi celotna cerkvena streha in fasada. Naslednje leto so pričeli obnavljati notranjost. Izvedena je bila začasna pokoncilska ureditev prezbiterija z oltarjem proti ljudstvu. Načrte za nov daritveni oltar in ostalo notranjo opremo je izdelal ing. arh. Jože Kregar. Ob prenovitvenih delih je akademski slikar Lojze Čemažar očistil vso poslikavo, ob tem pa na slavoloku nad prezbiterijem odkril ostanke nekoč lepe poslikave in le-te tudi obnovil. Obnovljena in obarvana je bila tudi celotna fasada objekta. Nov daritveni oltar in obnovljeno notranjost cerkve je posvetil in blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger na Martinovo nedeljo leta 1986.
Za vsako cerkev je dan, ko iz zvonikov zapojejo novi zvonovi, velik dogodek. Za farno cerkev v Trbovljah je bil tak dan 4. septembra 1988. Ob velikem in globoko doživetem slavju so farani ročno potegnili v zvonik štiri nove zvonove, ki jih je blagoslovil škof dr. Jožef Smej.

Naporna, vendar uspešna obnovitvena dela so utrdila tudi vero farnega občestva, povezala ljudi med seboj in obrodila občutek pripadnosti skupnosti, ki služi Bogu in je pod njegovim varstvom. Ob cerkvi je tudi župnijski dom svetega Martina. Do danes ohranjeno staro župnišče je bilo dograjeno v daljnem letu 1718, sedanjo zunanjo podobo pa je stavba dobila v letu 1889. Zgradba je v osnovni konstrukciji v celoti zidana iz kamna. Posamezni opečni elementi so verjetno posledica kasnejših prezidav. Starost, povečanje težkega prometa in asfaltirana prometnica tik ob zidu so močno načele trdnost župnišča. Vlaga v zidovih, razpoke in dotrajani materiali pa so težave, ki jih je pri taki konstrukciji skoraj nemogoče popolnoma odpraviti. Kljub težavam so v šestdesetih letih, v času župnikovanja Viljema Pangerla, posodobili pisarno in kuhinjo.

Župnija se je zato odločila, da zgradi nov prizidek k župnijskemu domu na mestu bivšega hleva, ki je zadnja desetletja služil le še kot skladiščna lopa. Pripravljalna dela so se pričela konec leta 1992. Uradno se je zidava pričela 6. oktobra 1992, ko je župnik Franc Mlakar vgradil in blagoslovil temeljni kamen. Načrte za novo župnišče je izdelal s skupino pomočnikov ing. arh. Jože Marinko iz Ljubljane. Kljub slabemu vremenu so zidarska dela dobro napredovala, tako da je zgradba dobila streho v zadnjih dneh pred novim letom. V letu 1993 je bilo župnišče v grobem dograjeno in je sprejelo prve stanovalce. Nov župnijski dom premore poleg stanovanjskega dela tudi večjo dvorano, ki sprejme do 150 ljudi, sodobno opremljeno veroučno sobo, župnijsko pisarno, čajno kuhinjo in arhiv. Nova zgradba nudi predvsem ugodnejše bivalne pogoje za stanovalce, hkrati pa omogoča tudi udobnejši pouk verouka ter organizacijo različnih predavanj in srečanj. Staro župnišče je preurejeno v pisarno in priročno skladišče, ki ga uporablja Karitas. V njem je tudi soba, kjer ima vaje cerkveni pevski zbori, mladina pa je svoj prostor pridobila v sobi v pritličju.