Gospod Bog, blagoslovi naš dom. Naj bo kraj tvojega miru. Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak ljubezen, naj v njem ne bo nesloge, temveč edinost. Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem odpuščanje. Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom.
V njem naj ne bo tesnobe, ampak upanje, naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje milosti, naj ne bo žalosti, ampak veselje. Naj ne bo bolezni, temveč dušno in telesno zdravje.
Tvoj blagoslov naj nas spremlja na poti v tvoj nebeški dom.

»Otroška vzgoja je najimenitnejše delo,
ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima:
otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi.«
( bl. A. M. Slomšek )

Dar blagoslova
Blagoslov, ki spada k posebnim duhovnim zakladom Cerkve, je čudovit božji dar ljudem. Blagoslov prištevamo k najpreprostejšim znamenjem, s katerimi Cerkev izraža svojo ljubečo skrb za vsakega človeka. Z blagoslovom nas vse mati Cerkev spremlja od zibeli do groba. Obhajanje božje službe in delitev vseh zakramentov je povezano z znamenjem blagoslova. V vseh življenjskih okoliščinah, v veselju in trpljenju, za mlade in stare je božji blagoslov vir upanja in zaupanja.
3. BLAGOSLOV V ŽIVLJENJU CERKVE
V zvestobi Kristusovi „oporoki“ je Cerkev od začetka blagoslavljala. Apostol Pavel večino svojih pisem začenja z blagoslovom: „Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa“ (Rim 1,7; prim 1 Kor 1,3; 2 Kor 1,2; Gal 1,3 itd). Vse verne opominja, naj blagoslavljajo: „Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte!“ (Rim 12,14). „Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti! Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi dosegli blagoslov“ (1 Pt 3,9).
V potekanju časa so se v Cerkvi uporabljali mnogi različni blagoslovi, ki so zbrani v liturgični knjigi blagoslovov. So blagoslovi v teku cerkvenega leta (blagoslov adventnega venca, Blažev blagoslov itd.), blagoslovi pri posebnih priložnostih (blagoslov matere pred porodom ali po porodu, novomašnikov blagoslov itd.), blagoslovi v življenju družine in blagoslovi v javnem življenju (n.pr. blagoslov stanovanja, avtomobila itd.). S to obliko blagoslovov Cerkev izraža skrb za človekov blagor, posebno za večno zveličanje.
Tudi vsak zakrament obdajajo znamenja in besedila blagoslova. Blagoslovi, ki jih Cerkevprišteva k zakramentalom, so „sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo“ (KKC 1667). Tako pripravljajo ljudi na „sprejetje glavnega učinka zakramentov in posvečujejo različne življenjske okoliščine“ (KKC 1667).
Tako pozna Cerkev mnogotere oblike blagoslovov: preprosti blagoslovi (oseb, predmetov, krajev ali obedov) so „hvaljenje Boga in prošnja za doseženje njegovih darov; Cerkev podeljuje blagoslov s klicanjem Jezusovega imena in navadno tako, da napravi sveto znamenje Kristusovega križa“ (KKC 1671).
Posebna vrsta blagoslovov so posvetitve, ki jih ne zamenjujmo z duhovniškim posvečenjem: posvetitve oseb (opata ali opatinje, devic, redovniška zaobljuba itd.) ali nekaterih predmetov kot posvetitev cerkve, zvonov, oltarja itd. Imajo „trajen pomen: njihov učinek je v tem, da posvetijo osebe Bogu in da pridržijo predmete in kraje za liturgično rabo“ (KKC 1672).
Končno pozna Cerkev eksorcizme, kadar „javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospodstvu“ (KKC 1673).
V preprosti obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju pa tudi, kadar verno prosimo svetega nadangela Mihaela za pomoč pred zalezovanjem hudobnega duha, se zavestno prekrižamo z blagoslovljeno vodo itd. Slovesen eksorcizem, imenovan „veliki eksorcizem“, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem.
Če verno premislimo moč in bogastvo božjega blagoslova v življenju Cerkve, moremo razumeti besede matere Julije: „Blagoslov je kot luč, svetlejša kot sončna luč“.

Obhajanje svete maše v vsakdanjem življenju kristjana

Posvetitev je spremenjenje

Kardinal John Henry Newman je menil: »Živeti pomeni spremeniti se; in biti popoln pomeni spremeniti se pogosto.« Obstati in okameneti je znamenje smrti. Seveda ne gre za samovoljno spreminjanje življenja enostavno zaradi novega. Smo namreč povabljeni, da postanemo vedno še bolj takšni, kakršne si nas je zamislil Bog. To je pravo stremljenje za svetostjo. Velja razviti bistveno in odvreči nebistveno.
Lahko smo prepričani: vsaka maša me spremeni, nas spremeni, spremeni svet. Odločilno vprašanje je, ali se hočem dati spremeniti? Predvsem gre za rast v ljubezni. Čustvenemu zaznavanju se maša lahko zdi kdaj pa kdaj enolična. Verjetno bo podobno tudi s poteki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ljubezen pa vedno znova napravi vse ponovno lepo in zanimivo: »Vedno isto živeti, z večjim veseljem, mirneje, bolje in drugače iz ljubezni do Jezusa« (mati Julija).

Obhajilo je povezanost v ljubezni

Navadno se hrana, ki jo zaužijemo, spremeni v nas same. Po nadnaravni hrani svetega obhajila pa se mi spremenimo v to hrano. Vstopimo v najgloblje »communio« (»communio« pomeni v latinščini tako občestvo kot tudi obhajilo) z Jezusom Kristusom: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 5, 56). Ko smo prejeli sveto obhajilo: kako dobro izrabljamo dragoceni čas neposredno po obhajilu? Ali hrepenimo nato po tem, da bi postali v vsem eno s Kristusom?
Občestvo (communio) s Kristusom nas zedinja z Njim, pa tudi med seboj. Kristus ustanavlja med tistimi, ki se obhajajo, sorodstvo nadnaravne vrste. Apostol Pavel to izrazi takole: »Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10, 16s)
Cerkev kot skupnost, kot skrivnostno Kristusovo telo, kot »občestvo« (»communio«), živi pred vsem iz svetega obhajila. Spomnimo se le na naslov okrožnice »Ecclesia de Eucharistia« (»Cerkev iz evharistije«). To medsebojno »občestvo« postaja konkretno v majhnih in velikih dejanjih ljubezni: na primer v pripravljenosti odpustiti krivdo; ali v ljubeznivem prenašanju drugega kljub njegovim značajskim potezam, ki mi gredo včasih na živce. Teoretično zgleda to dokaj lahko, v praksi pa je lahko težko premagati neljubeznive reakcije, ki so prešle v meso.
Prosimo Kristusa za njegovo pomoč. Brez njega se ne bo ničesar spremenilo. Terezija iz Lisieuxa pričuje: »Da, čutim to, da kadar izkažem ljubezen, deluje v meni edino Jezus. Kolikor bolj sem združena z njim, toliko bolj ljubim vse moje sestre.«
Zaupajmo v to, da ima sveta maša največjo moč za »preoblikovanje v Kristusu«. Še bolj živimo iz nje! Molitev matere Julije, ki sledi, je primerna ob različnih priložnostih. Izraža temeljito pripravljenost, da se podarimo Gospodu in dopustimo, da nas on preobrazi.

»Gospod,
stori, da bo moje srce
pripravljeno sprejeti tebe:
S svojo milostjo
napravi v mojem srcu
prostor in svobodo,
da boš mogel v njem graditi,
kar je tebi všeč.
Odstrani v meni, kar ti je napoto.
Prešini, kar ovira tvoje delovanje.
Dopolni, kar mi manjka,
nenehno pomnožuj,
kar vodi k tebi,
da me bo tvoja prekipevajoča milost
očistila v luči tvojega prihoda.
Amen.«

DUHOVNIK – iz pridig sv. Janeza Marije Vianeja

Sveti red – mašniško posvečenje – je zakrament, ki se na videz ne tika nobenega izmed vas, in vendar se tika vseh. Ta zakrament dviga človeka do Boga. Kaj je duhovnik? Človek, ki nadomešča Boga. Človek, ki ima vsa Božja pooblastila. “Pojdite,” pravi naš Gospod duhovniku. “Kakor je Oče poslal mene, vas jaz pošiljam. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.”

Ko duhovnik odpušča grehe, ne pravi: “Bog odpušča.” Pravi: “Jaz te odvežem.” Pri posvetitvi ne pravi: “To je telo našega Gospoda”. Pravi: “To je moje telo.” Sveti Bernard nam pravi, da je vse prišlo po Mariji; rečemo lahko tudi, da nam je vse prišlo po duhovniku: vsa sreča , vse milosti, vsi nebeški darovi.

Ko ne bi imeli zakramenta svetega reda, ne bi imeli našega Gospoda. Kdo ga je dal v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani, da ji daje moč, da vztraja na svojem romanju? Duhovnik. Kdo jo bo pripravil na srečanje z Bogom in prvič umil to dušo v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik, spet duhovnik. In če ta duša umrje, kdo jo bo obudil od mrtvih? Kdo ji bo vrnil mir in pokoj? Spet duhovnik. Ne morete se spomniti ene samo Božje dobrote, ne da bi ob tem spominu srečali podobo duhovnika.

Pojdite se spovedat k Devici Mariji ali h kakemu angelu: vam bosta dala odvezo? Ne. Vam bosta dala telo in kri našega Gospoda? Ne. Devica Marija ne more priklicati svojega Božjega Sina v hostijo. Tudi dvesto angelov vam ne bi moglo dati odveze. Duhovnik pa jo more; lahko vam reče: “Pojdite v miru; odpuščam vam.”

Duhovnik je nekaj velikega. Duhovnika je mogoče dobro razumeti šele v nebesih. Ko bi ga razumeli na zemlji, bi umrli ne od groze, ampak od ljubezni. Druge Božje dobrote nam ne bi nič koristile brez duhovnika. Kaj bi vam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi imeli nikogar, ki bi vam odprl vrata? Duhovnik ima ključ do nebeških zakladov; on odpira vrata; on je oskrbnik dobrega Boga, upravitelj njegovih dobrin. Brez duhovnika nam smrt in trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomagala. Poglejte divjake: kaj jim pomaga, da je naš Gospod umrl? Ne bodo mogli biti deležni dobrine odrešenja, če ne bodo imeli duhovnikov, da bi jim posredovali zasluženje njegove krvi.

Duhovnik ni duhovnik zase: ne daje sebi odveze, ne podeljuje sebi zakramentov, ni zase, je za vas. Za Bogom je duhovnik vse! Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika, pa bodo v njej častili in molili živali. Če bi g. misijonar in jaz odšla, bi vi rekli: “Kaj naj počnemo v tej cerkvi? Ni ga več tu, vseeno je, če molimo doma.” Kadar hočejo uničiti vero, začnejo napadati duhovnika, kajti tam, kjer ni več duhovnika, ni več daritve, ni več vere. Če bi vas vprašali, ko vas zvon kliče v cerkev: “Kam greste?” bi lahko odgovorili: “Grem nahraniti svojo dušo.” Če bi vas vprašali, kazaje na tabernakelj: “Kaj so ta zlata vrata?” bi odgovorili: To je jedilna shramba moje duše.” “Kdo pa je tisti, ki ima njen ključ, ki skrbi za zalogo hrane, ki pripravlja gostijo, ki streže pri mizi?” “Duhovnik.” “Kaj pa hrana?” “Dragoceno telo in dragocena kri našega Gospoda.”

“O Bog, kako si nas ljubil!” Poglejte duhovnikovo moč! Duhovnikov jezik iz kosa kruha napravi Boga. To je več kakor ustvariti svet. Nekdo je rekel: “Ali je sveta Filomena poslušna arškemu župniku?” Seveda mu je poslušna, saj mu je še Bog poslušen.

Če bi srečal duhovnika in angela, bi duhovnika pozdravil prej kot angela. Ta je Božji prijatelj, duhovnik pa ga nadomešča. Sveta Terezija je poljubljala mesto, kjer je šel mimo duhovnik. Ko vidite duhovnika, morate reči: To je tisti, ki me je naredil za Božjega otroka in mi s svetim krstom odprl nebesa; tisti, ki me je očistil po mojem grehu in daje hrano moji duši.”

Ko zagledate zvonik, lahko rečete: “Kaj je tam?” “Telo našega Gospoda.” “Zakaj je tam?” “Ker je bil tam duhovnik in je maševal.” Kako veseli so bili apostoli po vstajenju našega Gospoda, da so videli Učenika, ki so ga tako ljubili! Prav tako vesel mora biti duhovnik ob pogledu na našega Gospoda, ki ga drži v rokah. Veliko vrednost pripisujejo predmetom, ki so shranjeni v skodelici Device Marije in Deteta Jezusa v Loretu. Toda mar niso dragocenejši duhovnikovi prsti, ki so se dotikali častitljivega mesa Jezusa Kristusa in brisali notranjščino keliha, kjer je bila njegova kri? Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca. Ko vidite duhovnika, mislite na našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Marija Simma je že od  otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo  molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo.

Z molitvijo in darovanjem odpustkov je Marija Simma že od otroštva pomagala dušam v vicah. Od leta 1940 so se ji duše v vicah javljale posamezno s prošnjo za molitveno pomoč. Na vse svete 1953 je začela pomagati dušam v vicah z zadostilnim trpljenjem.

PRESOJANJE PRIKAZOVANJ

Ali so resničnost ali samo plod domišljije, in se zaradi želje ali branja umetno porodijo? Različna dejstva govorijo za resničnost prikazovanj in zadostilnega trpljenja.

– Marija Simma je že od zgodnjega otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo za ta namen predpisanih molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo. To zadostilno trp­ljenje je težko, kot so vice same, in potreben je bil popoln duh samožrtvovanja ter zavest zaobljube, da je lahko popolnoma prostovoljno sprejela nase namesto njih vse to trpljenje.

– Kar je Marija Simma zvedela od duš v vicah o današnjem času, njegovih stiskah, nevarnostih ter odrešenjskih sredstvih in kar je v najtežjih trenutkih trpljenja spoznala in ji je bilo v tolažbo, je popolnoma v skladu z verskim naukom o Božjem usmiljenju in pravičnosti in z naukom o vicah ter s spoznanji in izkušnjami cerkvene oblasti.

KAKO LAHKO POMAGAMO DUŠAM V VICAH?

1. Posebno z mašno daritvijo, ki je nenadomestljiva.

2. Zadostilno trpljenje. Vsako trpljenje, bodisi telesno, bodisi duševno, ki ga darujemo za duše v vicah, jim prinese veliko olajšanje.

3. Rožni venec je za mašno daritvijo najučinkovitejše sredstvo za pomoč dušam v vicah. S pomočjo rožnega venca so vsak dan rešene številne duše, ki bi sicer morale trpeti še mnogo let.

4. Tudi pobožnost križevega pota lahko prinese ve­liko olajšanje.

5. Neprecenljivi so odpustki, pravijo duše v vicah. Pomenijo namreč prilastitev zadoščenja, ki ga je nebeškemu Očetu izkazal Jezus Kristus. Kdor v življenju pogosto daruje odpustke za duše v vi­cah, bo tudi v poslednji uri v večji meri kot drugi deležen milosti popolnega odpustka. Grozno bi bilo, če ne bi izkoristili teh zakladov Cerkve za duše v vicah. Podobno kot je grozno, če stojiš pred goro zlata in imaš možnost, da si od tam lahko vzameš toliko, kolikor te je volja, da bi od tega dal hudo trpečemu, ki sam zase tega ne more storiti, ti pa se toliko ne potrudiš, da bi iztegnil roko in mu dal.

Marsikje molitev za odpustke iz leta v leto bolj pojenjuje, in to tudi v naših krajih. Ljudje bi se morali tega bolj držati.

6. Miloščina in dobra dela, še posebej darovi za misijone.

7. Tudi prižiganje sveč naj bi pomagalo dušam v vicah, predvsem ker je to dejanje pozornosti in ljubezni, pa tudi zato, ker so sveče blagoslovljene in svetijo v temo duš v vicah.

8. Tudi kropljenje z blagoslovljeno vodo lajša bolečine.

DUŠE V VICAH IN UMIRAJOČI

Duše v vicah pravijo: Mnogo ljudi pride v pekel zato, ker premalo molimo zanje. Vsako jutro in vsak večer naj bi molili naslednjo molitev za odpuščanje grehov:

Jezus, Ti, ki tako iskreno ljubiš duše,
prosim in rotim Te
pri smrtnem boju Tvojega presvetega Srca
in pri bolečinah Tvoje presvete Matere,
očisti s svojo krvjo vse grešnike sveta,
ki so zdaj v smrtnem boju in bodo še danes umrli.
Božje Srce Jezusovo,
ki si moralo pretrpeti smrtni strah,
usmili se umirajočih. Amen.”

NAVODILA

Duše v vicah zelo skrbijo za nas ljudi in za Božje kraljestvo.

Na to kažejo navodila, ki jih je prejela Marija Simma. Tele lahko najdemo med drugim v njenih zapiskih: Ne bi se smeli pritoževati nad današnjimi slabimi časi. Staršem bi morali povedati, da nosijo glavno krivdo. Starši otroku ne bi mogli narediti slabše usluge, kot če mu izpolnijo vsako željo in mu dajo vse, kar hoče, da je le zadovoljen in ne kriči. Na tak način lahko že otroku vcepijo ošabnost. Ko pa potem ta otrok pride v šolo, se ne zna niti prekrižati niti zmoliti očenaša. O dragem Bogu pogosto ne ve čisto nič. Starši se skušajo opravičiti z izgovorom, češ da je to naloga katehetov in veroučiteljev.

Kjer ne začnemo z veroukom že pri majhnih otrocih, vera kasneje ni trdna. Naučite otroka odpovedovanja! Zakaj je danes ta verska ravnodušnost, ta moralni propad? To je zaradi tega, ker se otroci ne naučijo odpovedovanja. To rodi kasneje nezadovoljneže in razuzdance, ki hočejo vse poskusiti in živeti čimbolj udobno. Zato je toliko spolnega občevanja, preprečevanja spočetja in umorov v materinem telesu. Ti nerojeni otroci vpijejo v nebo po maščevanju. Njihovo število je danes marsikje večje kot število rojenih otrok. Zakon proti prekinitvi nosečnosti mora biti strožji, pa se ta vrši že pri štirinajstletnih deklicah; dolžnost vsakega zdravnika, ki pri pregledu odkrije prekinitev nosečnosti, je, da to prijavi pristojnim oblastem, ker ga sicer bremeni velika odgovornost.

Kdor se kot otrok ni naučil odpovedovanja, postane sebičen, neprijazen, gospodovalen. Zato je danes toliko sovraštva in pomanjkanja ljubezni. Če hočemo imeti lepše čase, moramo otroke bolje vzgajati.

Strašno grešimo tudi v ljubezni do bližnjega, posebno zaradi obrekovanja, klevetanja in prevar. Kje se vse to začne? V mislih. Naučiti se moramo takoj izključevati neljubeznive misli. Tega se moramo naučiti že kot otroci. V kali zatri vsako neljubo misel, in nikoli ne boš neljubeznivo sodil.

Dolžnost vsakega katoličana je apostolat, za nekoga je to v poklicu, za drugega, da je dober zgled. Tožimo, da se mnogi pogubljajo zaradi nemoralnega in protiverskega govorjenja. Zakaj pa drugi molčijo? Tudi drugi morajo braniti svoje prepričanje in se priznati za kristjane. Ali je že bilo kdaj v zgodovini Cerkve reševanje duš in krščanske kulture tako nujno in naloga laikov tako zahtevna kakor danes? Božje kraljestvo bi morali zopet vsi kristjani bolj iskati in bolj uveljavljati, saj drugače ljudje nismo več sposobni prepoznati delovanja Božje Previdnosti.
Skrb za dušo ne sme biti zapostavljena zaradi pretirane skrbi za telo.