Obhajanje svete maše v vsakdanjem življenju kristjana

Posvetitev je spremenjenje

Kardinal John Henry Newman je menil: »Živeti pomeni spremeniti se; in biti popoln pomeni spremeniti se pogosto.« Obstati in okameneti je znamenje smrti. Seveda ne gre za samovoljno spreminjanje življenja enostavno zaradi novega. Smo namreč povabljeni, da postanemo vedno še bolj takšni, kakršne si nas je zamislil Bog. To je pravo stremljenje za svetostjo. Velja razviti bistveno in odvreči nebistveno.
Lahko smo prepričani: vsaka maša me spremeni, nas spremeni, spremeni svet. Odločilno vprašanje je, ali se hočem dati spremeniti? Predvsem gre za rast v ljubezni. Čustvenemu zaznavanju se maša lahko zdi kdaj pa kdaj enolična. Verjetno bo podobno tudi s poteki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ljubezen pa vedno znova napravi vse ponovno lepo in zanimivo: »Vedno isto živeti, z večjim veseljem, mirneje, bolje in drugače iz ljubezni do Jezusa« (mati Julija).

Obhajilo je povezanost v ljubezni

Navadno se hrana, ki jo zaužijemo, spremeni v nas same. Po nadnaravni hrani svetega obhajila pa se mi spremenimo v to hrano. Vstopimo v najgloblje »communio« (»communio« pomeni v latinščini tako občestvo kot tudi obhajilo) z Jezusom Kristusom: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 5, 56). Ko smo prejeli sveto obhajilo: kako dobro izrabljamo dragoceni čas neposredno po obhajilu? Ali hrepenimo nato po tem, da bi postali v vsem eno s Kristusom?
Občestvo (communio) s Kristusom nas zedinja z Njim, pa tudi med seboj. Kristus ustanavlja med tistimi, ki se obhajajo, sorodstvo nadnaravne vrste. Apostol Pavel to izrazi takole: »Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10, 16s)
Cerkev kot skupnost, kot skrivnostno Kristusovo telo, kot »občestvo« (»communio«), živi pred vsem iz svetega obhajila. Spomnimo se le na naslov okrožnice »Ecclesia de Eucharistia« (»Cerkev iz evharistije«). To medsebojno »občestvo« postaja konkretno v majhnih in velikih dejanjih ljubezni: na primer v pripravljenosti odpustiti krivdo; ali v ljubeznivem prenašanju drugega kljub njegovim značajskim potezam, ki mi gredo včasih na živce. Teoretično zgleda to dokaj lahko, v praksi pa je lahko težko premagati neljubeznive reakcije, ki so prešle v meso.
Prosimo Kristusa za njegovo pomoč. Brez njega se ne bo ničesar spremenilo. Terezija iz Lisieuxa pričuje: »Da, čutim to, da kadar izkažem ljubezen, deluje v meni edino Jezus. Kolikor bolj sem združena z njim, toliko bolj ljubim vse moje sestre.«
Zaupajmo v to, da ima sveta maša največjo moč za »preoblikovanje v Kristusu«. Še bolj živimo iz nje! Molitev matere Julije, ki sledi, je primerna ob različnih priložnostih. Izraža temeljito pripravljenost, da se podarimo Gospodu in dopustimo, da nas on preobrazi.

»Gospod,
stori, da bo moje srce
pripravljeno sprejeti tebe:
S svojo milostjo
napravi v mojem srcu
prostor in svobodo,
da boš mogel v njem graditi,
kar je tebi všeč.
Odstrani v meni, kar ti je napoto.
Prešini, kar ovira tvoje delovanje.
Dopolni, kar mi manjka,
nenehno pomnožuj,
kar vodi k tebi,
da me bo tvoja prekipevajoča milost
očistila v luči tvojega prihoda.
Amen.«

DUHOVNIK – iz pridig sv. Janeza Marije Vianeja

Sveti red – mašniško posvečenje – je zakrament, ki se na videz ne tika nobenega izmed vas, in vendar se tika vseh. Ta zakrament dviga človeka do Boga. Kaj je duhovnik? Človek, ki nadomešča Boga. Človek, ki ima vsa Božja pooblastila. “Pojdite,” pravi naš Gospod duhovniku. “Kakor je Oče poslal mene, vas jaz pošiljam. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.”

Ko duhovnik odpušča grehe, ne pravi: “Bog odpušča.” Pravi: “Jaz te odvežem.” Pri posvetitvi ne pravi: “To je telo našega Gospoda”. Pravi: “To je moje telo.” Sveti Bernard nam pravi, da je vse prišlo po Mariji; rečemo lahko tudi, da nam je vse prišlo po duhovniku: vsa sreča , vse milosti, vsi nebeški darovi.

Ko ne bi imeli zakramenta svetega reda, ne bi imeli našega Gospoda. Kdo ga je dal v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani, da ji daje moč, da vztraja na svojem romanju? Duhovnik. Kdo jo bo pripravil na srečanje z Bogom in prvič umil to dušo v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik, spet duhovnik. In če ta duša umrje, kdo jo bo obudil od mrtvih? Kdo ji bo vrnil mir in pokoj? Spet duhovnik. Ne morete se spomniti ene samo Božje dobrote, ne da bi ob tem spominu srečali podobo duhovnika.

Pojdite se spovedat k Devici Mariji ali h kakemu angelu: vam bosta dala odvezo? Ne. Vam bosta dala telo in kri našega Gospoda? Ne. Devica Marija ne more priklicati svojega Božjega Sina v hostijo. Tudi dvesto angelov vam ne bi moglo dati odveze. Duhovnik pa jo more; lahko vam reče: “Pojdite v miru; odpuščam vam.”

Duhovnik je nekaj velikega. Duhovnika je mogoče dobro razumeti šele v nebesih. Ko bi ga razumeli na zemlji, bi umrli ne od groze, ampak od ljubezni. Druge Božje dobrote nam ne bi nič koristile brez duhovnika. Kaj bi vam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi imeli nikogar, ki bi vam odprl vrata? Duhovnik ima ključ do nebeških zakladov; on odpira vrata; on je oskrbnik dobrega Boga, upravitelj njegovih dobrin. Brez duhovnika nam smrt in trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomagala. Poglejte divjake: kaj jim pomaga, da je naš Gospod umrl? Ne bodo mogli biti deležni dobrine odrešenja, če ne bodo imeli duhovnikov, da bi jim posredovali zasluženje njegove krvi.

Duhovnik ni duhovnik zase: ne daje sebi odveze, ne podeljuje sebi zakramentov, ni zase, je za vas. Za Bogom je duhovnik vse! Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika, pa bodo v njej častili in molili živali. Če bi g. misijonar in jaz odšla, bi vi rekli: “Kaj naj počnemo v tej cerkvi? Ni ga več tu, vseeno je, če molimo doma.” Kadar hočejo uničiti vero, začnejo napadati duhovnika, kajti tam, kjer ni več duhovnika, ni več daritve, ni več vere. Če bi vas vprašali, ko vas zvon kliče v cerkev: “Kam greste?” bi lahko odgovorili: “Grem nahraniti svojo dušo.” Če bi vas vprašali, kazaje na tabernakelj: “Kaj so ta zlata vrata?” bi odgovorili: To je jedilna shramba moje duše.” “Kdo pa je tisti, ki ima njen ključ, ki skrbi za zalogo hrane, ki pripravlja gostijo, ki streže pri mizi?” “Duhovnik.” “Kaj pa hrana?” “Dragoceno telo in dragocena kri našega Gospoda.”

“O Bog, kako si nas ljubil!” Poglejte duhovnikovo moč! Duhovnikov jezik iz kosa kruha napravi Boga. To je več kakor ustvariti svet. Nekdo je rekel: “Ali je sveta Filomena poslušna arškemu župniku?” Seveda mu je poslušna, saj mu je še Bog poslušen.

Če bi srečal duhovnika in angela, bi duhovnika pozdravil prej kot angela. Ta je Božji prijatelj, duhovnik pa ga nadomešča. Sveta Terezija je poljubljala mesto, kjer je šel mimo duhovnik. Ko vidite duhovnika, morate reči: To je tisti, ki me je naredil za Božjega otroka in mi s svetim krstom odprl nebesa; tisti, ki me je očistil po mojem grehu in daje hrano moji duši.”

Ko zagledate zvonik, lahko rečete: “Kaj je tam?” “Telo našega Gospoda.” “Zakaj je tam?” “Ker je bil tam duhovnik in je maševal.” Kako veseli so bili apostoli po vstajenju našega Gospoda, da so videli Učenika, ki so ga tako ljubili! Prav tako vesel mora biti duhovnik ob pogledu na našega Gospoda, ki ga drži v rokah. Veliko vrednost pripisujejo predmetom, ki so shranjeni v skodelici Device Marije in Deteta Jezusa v Loretu. Toda mar niso dragocenejši duhovnikovi prsti, ki so se dotikali častitljivega mesa Jezusa Kristusa in brisali notranjščino keliha, kjer je bila njegova kri? Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca. Ko vidite duhovnika, mislite na našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Marija Simma je že od  otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo  molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo.

Z molitvijo in darovanjem odpustkov je Marija Simma že od otroštva pomagala dušam v vicah. Od leta 1940 so se ji duše v vicah javljale posamezno s prošnjo za molitveno pomoč. Na vse svete 1953 je začela pomagati dušam v vicah z zadostilnim trpljenjem.

PRESOJANJE PRIKAZOVANJ

Ali so resničnost ali samo plod domišljije, in se zaradi želje ali branja umetno porodijo? Različna dejstva govorijo za resničnost prikazovanj in zadostilnega trpljenja.

– Marija Simma je že od zgodnjega otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo za ta namen predpisanih molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo. To zadostilno trp­ljenje je težko, kot so vice same, in potreben je bil popoln duh samožrtvovanja ter zavest zaobljube, da je lahko popolnoma prostovoljno sprejela nase namesto njih vse to trpljenje.

– Kar je Marija Simma zvedela od duš v vicah o današnjem času, njegovih stiskah, nevarnostih ter odrešenjskih sredstvih in kar je v najtežjih trenutkih trpljenja spoznala in ji je bilo v tolažbo, je popolnoma v skladu z verskim naukom o Božjem usmiljenju in pravičnosti in z naukom o vicah ter s spoznanji in izkušnjami cerkvene oblasti.

KAKO LAHKO POMAGAMO DUŠAM V VICAH?

1. Posebno z mašno daritvijo, ki je nenadomestljiva.

2. Zadostilno trpljenje. Vsako trpljenje, bodisi telesno, bodisi duševno, ki ga darujemo za duše v vicah, jim prinese veliko olajšanje.

3. Rožni venec je za mašno daritvijo najučinkovitejše sredstvo za pomoč dušam v vicah. S pomočjo rožnega venca so vsak dan rešene številne duše, ki bi sicer morale trpeti še mnogo let.

4. Tudi pobožnost križevega pota lahko prinese ve­liko olajšanje.

5. Neprecenljivi so odpustki, pravijo duše v vicah. Pomenijo namreč prilastitev zadoščenja, ki ga je nebeškemu Očetu izkazal Jezus Kristus. Kdor v življenju pogosto daruje odpustke za duše v vi­cah, bo tudi v poslednji uri v večji meri kot drugi deležen milosti popolnega odpustka. Grozno bi bilo, če ne bi izkoristili teh zakladov Cerkve za duše v vicah. Podobno kot je grozno, če stojiš pred goro zlata in imaš možnost, da si od tam lahko vzameš toliko, kolikor te je volja, da bi od tega dal hudo trpečemu, ki sam zase tega ne more storiti, ti pa se toliko ne potrudiš, da bi iztegnil roko in mu dal.

Marsikje molitev za odpustke iz leta v leto bolj pojenjuje, in to tudi v naših krajih. Ljudje bi se morali tega bolj držati.

6. Miloščina in dobra dela, še posebej darovi za misijone.

7. Tudi prižiganje sveč naj bi pomagalo dušam v vicah, predvsem ker je to dejanje pozornosti in ljubezni, pa tudi zato, ker so sveče blagoslovljene in svetijo v temo duš v vicah.

8. Tudi kropljenje z blagoslovljeno vodo lajša bolečine.

DUŠE V VICAH IN UMIRAJOČI

Duše v vicah pravijo: Mnogo ljudi pride v pekel zato, ker premalo molimo zanje. Vsako jutro in vsak večer naj bi molili naslednjo molitev za odpuščanje grehov:

Jezus, Ti, ki tako iskreno ljubiš duše,
prosim in rotim Te
pri smrtnem boju Tvojega presvetega Srca
in pri bolečinah Tvoje presvete Matere,
očisti s svojo krvjo vse grešnike sveta,
ki so zdaj v smrtnem boju in bodo še danes umrli.
Božje Srce Jezusovo,
ki si moralo pretrpeti smrtni strah,
usmili se umirajočih. Amen.”

NAVODILA

Duše v vicah zelo skrbijo za nas ljudi in za Božje kraljestvo.

Na to kažejo navodila, ki jih je prejela Marija Simma. Tele lahko najdemo med drugim v njenih zapiskih: Ne bi se smeli pritoževati nad današnjimi slabimi časi. Staršem bi morali povedati, da nosijo glavno krivdo. Starši otroku ne bi mogli narediti slabše usluge, kot če mu izpolnijo vsako željo in mu dajo vse, kar hoče, da je le zadovoljen in ne kriči. Na tak način lahko že otroku vcepijo ošabnost. Ko pa potem ta otrok pride v šolo, se ne zna niti prekrižati niti zmoliti očenaša. O dragem Bogu pogosto ne ve čisto nič. Starši se skušajo opravičiti z izgovorom, češ da je to naloga katehetov in veroučiteljev.

Kjer ne začnemo z veroukom že pri majhnih otrocih, vera kasneje ni trdna. Naučite otroka odpovedovanja! Zakaj je danes ta verska ravnodušnost, ta moralni propad? To je zaradi tega, ker se otroci ne naučijo odpovedovanja. To rodi kasneje nezadovoljneže in razuzdance, ki hočejo vse poskusiti in živeti čimbolj udobno. Zato je toliko spolnega občevanja, preprečevanja spočetja in umorov v materinem telesu. Ti nerojeni otroci vpijejo v nebo po maščevanju. Njihovo število je danes marsikje večje kot število rojenih otrok. Zakon proti prekinitvi nosečnosti mora biti strožji, pa se ta vrši že pri štirinajstletnih deklicah; dolžnost vsakega zdravnika, ki pri pregledu odkrije prekinitev nosečnosti, je, da to prijavi pristojnim oblastem, ker ga sicer bremeni velika odgovornost.

Kdor se kot otrok ni naučil odpovedovanja, postane sebičen, neprijazen, gospodovalen. Zato je danes toliko sovraštva in pomanjkanja ljubezni. Če hočemo imeti lepše čase, moramo otroke bolje vzgajati.

Strašno grešimo tudi v ljubezni do bližnjega, posebno zaradi obrekovanja, klevetanja in prevar. Kje se vse to začne? V mislih. Naučiti se moramo takoj izključevati neljubeznive misli. Tega se moramo naučiti že kot otroci. V kali zatri vsako neljubo misel, in nikoli ne boš neljubeznivo sodil.

Dolžnost vsakega katoličana je apostolat, za nekoga je to v poklicu, za drugega, da je dober zgled. Tožimo, da se mnogi pogubljajo zaradi nemoralnega in protiverskega govorjenja. Zakaj pa drugi molčijo? Tudi drugi morajo braniti svoje prepričanje in se priznati za kristjane. Ali je že bilo kdaj v zgodovini Cerkve reševanje duš in krščanske kulture tako nujno in naloga laikov tako zahtevna kakor danes? Božje kraljestvo bi morali zopet vsi kristjani bolj iskati in bolj uveljavljati, saj drugače ljudje nismo več sposobni prepoznati delovanja Božje Previdnosti.
Skrb za dušo ne sme biti zapostavljena zaradi pretirane skrbi za telo.

Molitev Rožnega venca

Cvetje je verjetno nekaj najlepšega, kar lahko nekomu podarimo. S cvetjem, ki ga spletemo v venec rož ali rožni venec, pa najmočneje izrazimo svojo predanost, svoje zaupanje, svoje čaščenje. In prav to besedo – rožni venec – nosi molitev, posvečena Devici Mariji.
Molitev rožnega venca se je oblikovala konec 16. stoletja kot nadomestilo za molitev 150 psalmov iz Svetega pisma. Obsegala je 3 dele po 50 zdravamarij (z nekaj dodatnimi molitvami). Ta oblika je ostala nespremenjena do konca 20. stoletja, ko je papež Janez Pavel II. veselemu, žalostnemu in častitljivemu delu dodal še četrti – svetli del .
Čemu sploh moliti, moliti rožni venec? Če gledamo le z zemeljskimi, človeškimi očmi, potem je molitev le nek ritual, del ljudske folklore, način umirjanja samega sebe, ko se s ponavljanjem besed odmaknemo od razmišljanja o življenjskih skrbeh. Takrat le »blebetamo kot pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili«.
Če pa odpremo svoj duhovni pogled, torej gledamo z Božjimi očmi, se zavemo velike milosti molitve. Obljube Device Marije, posredovane po sv. Dominiku in blaženem Alanu de Roche, tistim, ki bodo molili in širili rožni venec, izražajo, kakšno moč ima naša iskrena in goreča molitev.
Kdor mi bo zvest služil z molitvijo rožnega venca, bo prejel sporočilne milosti. Obljubim moje posebno varstvo in največje milosti tistim, ki bodo molili rožni venec. Rožni venec bo močno orožje proti peklu. Povzročil bo širjenje dobrih del … 
Ali pa Jezusove obljube po blaženi sestri Faustini Kowalski, ki nam zagotavljajo odrešilno milost Božjega usmiljenja, če bomo molili rožni venec Božjega usmiljenja.
Kaj lahko ob teh dokazih Marijine in Božje ljubezni še dodamo? Ali lahko še bolj resnično izrazimo čudežno moč molitve? Da bi le dosegli in ohranili zavedanje, kakšno moč ima iskrena in goreča molitev.
Cerkev se dobro zaveda te moči. Že Jezus nam je po apostolih dejal, da če se zberemo že samo po dva ali trije v njegovem imenu, tam je on sredi med nami. Zato Cerkev spodbuja k skupni molitvi rožnega venca, zato nas vabi med molivce živega rožnega venca za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice ter za svetost in stanovitnost poklicanih, zato se moli devetdnevnica Božjega usmiljenja od velikega petka do bele nedelje … In zato je tudi cel mesec oktoberposvečen rožnemu vencu.
Tam, kjer se konča naša človeška moč, se začenja Marijina priprošnja in Božja milost. V svoji molitvi ne smemo pričakovati velikih čudežev in ne smemo skušati Boga, češ, če me bo Bog poslušal, potem me bo obvaroval pred … Bog namreč deluje na nam včasih povsem nedojemljiv način. Usmerja naša srca, vodi naše misli, besede, dejanja, deluje skozi našo vero, upanje in ljubezen.
Poznam moža, čigar žena je hudo zbolela za rakom. In ko jo je vsakodnevno obiskoval v bolnišnici, se je pred odhodom domov vedno zapeljal še k Mariji na Brezje, kateri se je njegova žena vedno goreče priporočala. Ni znal pojasniti, kaj ga je vleklo na Brezje, nekako čutil je, da mora to storiti. Žena je kmalu umrla. Moški je pripovedoval, kakšno globoko žalost je doživljal ob ženini smrti. Vendar se nikoli ni upal podvomiti v Božjo ljubezen. Zaupanje v Boga v najtežjih preizkušnjah mu je kasneje prineslo neizmerne milosti.
Da bi le zmogli dovolj vere, da je Marija naša mati, ki s svojo priprošnjo posreduje za nas pri Bogu. Da bi le zmogli dovolj ponižnosti, da bi se v molitvi zatekali k njej. Naj bo letošnji oktober – mesec rožnega venca – močna spodbuda.

Kar je veljalo recimo pred 40 leti, velja tudi danes in bo veljalo jutri. Pred 40 leti, leta 1962, je namreč papež Janez XXIII. v apostolskem pismu za mesec oktober zapisal:
„Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti med verniki latinskega obreda, ki so znaten del katoliške družine, zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov. Je to oblika pobožnega zedinjevanja z Bogom in oblika vedno visokega duhovnega dviganja.“
Pričujoče misli o molitvi rožnega venca so lahko samo spodbuda, da s to molitvijo nadaljujemo ali da si jo napravimo za svojo. Vrednost in lepoto te molitve moramo odkriti sami. Zakaj ne bi tega poskusili v letošnjem oktobru?