Slomškova nedelja 2018

Prihodnja nedelja bo Slomškova nedelja, ko se bomo blaženega škofa Slomška spomnili pri bogoslužjih. Osrednja slovesnost pa bo v nedeljo, 23. septembra, v nadžupnijski cerkvi v Vuzenici. Ob 15. uri bo molitvena ura, ob 16. uri pa somaševanje škofov in duhovnikov, ki ga bo vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. Letos mineva 180 let, odkar je bl. A. M. Slomšek prišel za nadžupnika in dekana v Vuzenico (1838), kjer je šest let ostal v tej službi (do 1844). Zgodovinar dr. Franc Kovačič je za Slomškovo obdobje v Vuzenici zapisal: »Naravnost občudovanja vredno je, kaj vse je ustvaril v kratkih letih svojega službovanja v Vuzenici. /…/ Kot nadžupnik je bil v polnem pomenu dober pastir svoji čredi; prizadeval si je po nauku sv. Pavla postati vsem vse.« Prav tako je pomenljivo Slomškovo pisateljevanje in izdajanje knjig v tem njegovem življenjskem obdobju. Prvo odmevno delo, ki ga je Slomšek pripravil v Vuzenici, je bogoslužni priročnik »Mnemosynon slavicum«. Knjiga je zamišljena kot priročnik duhovniku pri podeljevanju zakramentov in pri raznih drugih opravilih. Ta knjiga je bila uporaben, pomemben in praktičen priročnik za duhovnike. V njej so imeli primeren pripomoček za razlaganje svetih obredov in vzorce za govore za različne priložnosti. Prav v Vuzenici pa je Slomšek izdal tudi svoje najbolj znano delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Dr. Franc Kovačic ta Slomškov učbenik označi za »zlato knjižico«, čemur lahko glede na večkratne izdaje in razširjenost mirno pritrdimo. Prav s knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli in s svojimi vzgojnimi spisi se je Slomšek izkazal kot izvrsten vzgojitelj mladine. Zanj je delo z mladimi pomenilo delo za prihodnost Cerkve in naroda. Zato je geslo letošnje Slomškove nedelje: Delo z mladimi – delo za prihodnost. (vir: splet rkc.si)

Praznik Marijinega rojstva

Praznik Marijinega rojstva obhajamo 8. septembra. Katoliška in Pravoslavna Cerkev Marijino rojstvo praznujeta na isti dan. Praznik Marijinega rojstva izvira iz Palestine, iz časa posvetitve cerkve v Jeruzalemu, ki jo izročilo prepoznava kot baziliko sv. Ane, Marijine matere. Praznovanje Marijinega rojstva se je najprej razširilo na Vzhodu, v Rimu, kamor so ga prinesli vzhodni menihi, pa so ga začeli obeleževati ob koncu 7. stoletja. Postopno in na različne načine se je praznik v naslednjih stoletjih razširil tudi drugod po zahodni Evropi. Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Obdobje med tema dvema praznikoma je znano kot obdobje romanj v Marijina romarska svetišča.
(vir: rkc.si)

Veliki Šmaren – Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“, „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala.

V 6. stoletju se je praznovanje razširilo po vsem Vzhodu. V Rimu so uvedli ta praznik v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa. Vnebovzetje blažene Device Marije pa izhaja iz 8. stoletja. Že v 7. stoletju so praznik obhajali z vigilijo. Praznik je postal zelo priljubljen in so ga zato slovesno obhajali.
Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“ Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje. Verska resnica o Marijinem vnebovzetju skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja (vir: splet).

KRIŠTOFOVA NEDELJA

V Cerkvi na Slovenskem ob Krištofovi nedelji blagoslavljamo vozila in zbiramo darove v ta namen. Krištofovo nedeljo bomo obhajali 22. julija 2018. Ustanova Miva – Slovenija deluje v okviru Misijonskega središča Slovenije in je članica svetovne Mive ter že dve desetletji zbira sredstva za prevozna sredstva v misijonskih deželah. Večji del zbranih sredstev namenijo za potrebe slovenskih misijonarjev, vsako leto pa poskrbijo tudi za vozilo za potrebe neslovenskega misijonarja. Neizmerna hvaležnost naših misijonarjev, ki z vozili, katerih nakup omogočijo dobrotniki s svojo darežljivostjo, zmorejo bolje in laže vršiti svoje poslanstvo v oddaljenih krajih, v nemogočih razmerah, v pomoči bolnikom, šolarjem, učiteljem, lačnim.
Misijonar piše: »Preden človeku spregovorim o evangeliju, ga moram pobrati iz blata, ker sam nima moči, da bi vstal. Moram ga umiti in vsaj malo potešiti njegovo lakoto. Šele potem mu lahko spregovorim o tem, da ga Bog ljubi« (T. Kerin). Podobno ravnajo vsi misijonarji, kakor je počel naš Gospod. Cerkev v misijonih narašča, pri tem naraščajo tudi njene potrebe. Med njimi so tudi nenehne potrebe po misijonskih vozilih ali delovnih strojih. (VIR: splet)