Župnijska cerkev svetega Martina

Župnijska cerkev svetega Martina

Župnijska cerkev svetega Martina stoji v zgornjem delu mesta, na Trgu Franca Fakina. Svetišče ni mogočno, je pa mogočno njegovo poslanstvo. Njegova zgodovina je zavita v skrivnostno meglico, ki je posledica pomanjkanja verodostojnih podatkov. Zgodovina današnje cerkve naj bi se začela že v 13. stoletju, ko naj bi na njenem mestu stalo prvo krščansko svetišče. Verjetnost tega izročila je bila v veliki meri potrjena ob obnovitvenih delih v zadnjih letih, ko so bili odkriti kamniti temelji, verjetno prvotne zgradbe, in deli obokanega prostora.

Tudi zavetnik sv. Martin po svoje dokazuje starost prvotne cerkve, saj je znano, da so bila vsa svetišča iz zgodnjega srednjega veka posvečena temu svetniku. Prvi verodostojni podatek, ki omenja cerkev v Trbovljah, iz leta 1330 pravi, da je bil prvi stalni duhovnik pri sv. Martinu Nickolaus de Pairisgretz, ki je opravljal službo kaplana. Dolga stoletja zgodovine tega svetišča so ostala zavita v temo, saj pisnih podatkov ni ali pa še niso odkriti. V teh stoletjih se je zgradba verjetno večkrat spremenila in menjala arhitektonski slog, toda ostala je na istem mestu, kot da ji je božja volja namenila vlogo sidra, okrog katerega se je začelo razvijati zgoščeno naselje. Sedanja cerkev je nastala v 18. stoletju. Glavna ladja je bila sezidana v letih 1743-1745. Današnjo arhitekturno podobo je dobila s prezidavo 1855. leta, ko je bila glavna ladja podaljšana za pevski kor. Nekateri umetnostni zgodovinarji menijo, da je imela prvotna fasada reliefno poudarjene stebre, ki so bili ob dozidavi kora in verjetno se drugih delih odstranjeni ter nato samo slikovno poudarjeni. Ob raznih prezidavah se je polagoma izgubljal prvotni baročni slog, ki se je do danes in v izvirni obliki ohranil le v tipični obliki strehe zvonika in Marijinem tronu v cerkvi.

Cerkvena stavba je grajena tlorisno v obliki kriza, z glavno ladjo in prezbiterijem v vzdolžni smeri, prečnico pa tvorita obe kapeli. Na desni strani je bil v kapeli prvotno oltar sv. Rešnjega telesa. Po zapisu v kroniki je bil tu od leta 1690 tudi sedež Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Leta 1863 je bila v teh krajih zelo dobra letina in hvaležni Trboveljčani so v zahvalo postavili v kapelo oltar sv. Križa – Kalvarijo. Iz tega tudi izvira današnje ime tega dela cerkve – Križeva kapela.

V kapeli na desni strani glavne ladje je bil prvotno postavljen oltar sv. Fabijana in Sebastijana. Nasledil ga je oltar s podobo Rožnovenske Matere božje. Izročilo pravi, da so le-tega dobili v cerkvi nekega dominikanskega samostana v Ljubljani, ki je bil ukinjen po reformi cesarja Jožefa. Pod tlakom kapele je zaprta votlina ali kostnica, v katero so položili kosti iz grobov, ki so bili prekopani ob podaljšanju ladje leta 1855. Do leta 1835 je bilo pokopališče pri cerkvi.

Glavni oltar v cerkvi je lepo baročno delo, katerega avtor pa žal ni znan. Oltar je bil leta 1966 obnovljen, delo pa je opravil podobar in restavrator Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju. Umetniška posebnost cerkve sv. Martina je izredno lepa poslikava stropa, ki jo je leta 1863 izdelal slikar Janez Wolf. O velikih dogodkih v farni cerkvi sredi 19. stoletja pričajo tudi orgle, ki jih je leta 1865 izdelal znani mojster Franc Goršič. Te so bile po mnenju mnogih poznavalcev prava mojstrovina, vendar jih je zob časa načel tako močno, da jih ni bilo mogoče več rešiti. Na njihovem mestu so zdaj nove orgle.

Obsežna obnovitvena dela so se pričela v letu 1985, ko je dobil zvonik novo bakreno streho. Obenem je bila obnovljena tudi celotna cerkvena streha. Naslednje leto so pričeli obnavljati notranjost. Začasna pokoncilska ureditev prezbiterija je bila na novo urejena.

Načrte za daritveni oltar in ostalo notranjo opremo je izdelal ing. arh. Jože Kregar. Ob prenovitvenih delih je akademski slikar Lojze Čemažar očistil vso poslikavo, ob tem pa na slavoloku nad prezbiterijem odkril ostanke nekoč lepe poslikave in le-to tudi obnovil. Nov daritveni oltar in obnovljeno notranjost cerkve je posvetil in blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger na Martinovo nedeljo leta 1986.

Za vsako cerkev je dan, ko iz zvonikov zapojejo novi zvonovi, velik mejnik. Za farno cerkev v Trbovljah je bil tak dan 4. september 1988. Ob velikem in globoko doživetem slavju so farani ročno potegnili v zvonik štiri nove zvonove, ki jih je blagoslovil škof dr. Jožef Smej.

Naporna, vendar uspešna obnovitvena dela so utrdila tudi vero farnega občestva, povezala ljudi med seboj in obrodila občutek pripadnosti skupnosti, ki služi Bogu in je pod njegovim varstvom.

Ob cerkvi je tudi župnijski dom svetega Martina. Do danes ohranjeno staro župnišče je bilo dograjeno v letu 1718, sedanjo zunanjo podobo pa je stavba dobila v letu 1889. Zgradba je v osnovni konstrukciji v celoti zidana iz kamna. Posamezni opečni elementi so verjetno posledica kasnejših prezidav. Starost, povečanje težkega prometa in asfaltirana prometnica tik ob zidu so močno načele trdnost župnišča. Vlaga v zidovih, razpoke in dotrajani materiali so težave, ki jih je pri taki konstrukciji skoraj nemogoče popolnoma odpraviti. Kljub težavam so v šestdesetih letih, v času župnikovanja Viljema Pangerla, posodobili pisarno in kuhinjo.

Župnija se je odločila, da zgradi nov župnijski dom na mestu bivšega hleva, ki je zadnja desetletja služil le kot lopa. Pripravljalna dela so se pričela konec leta 1992. Uradno se je zidava pričela 6. oktobra 1992, ko je župnik Franc Mlakar vgradil in blagoslovil temeljni kamen. Načrte za novo župnišče je izdelal s skupino pomočnikov ing. arh. Jože Marinko iz Ljubljane. Kljub slabemu vremenu so zidarska dela dobro napredovala, tako da je zgradba dobila streho v zadnjih dneh pred novim letom. V letu 1993 je bilo župnišče v grobem dograjeno in je sprejelo prve stanovalce. Nov župnijski dom premore poleg stanovanjskega dela tudi večjo dvorano, ki sprejme do 150 ljudi, manjšo veroučno sobo, župnijsko pisarno in arhiv. Nova zgradba nudi ugodnejše bivalne pogoje za stanovalce, hkrati pa omogoča tudi udobnejši pouk verouka ter organizacijo različnih predavanj, ki so običajno lepo obiskana.

Staro župnišče je preurejeno v pisarno in priročno skladišče, ki ga uporablja Karitas. V njem je tudi soba za vaje cerkvenega pevskega zbora in prostor za preživljanje prostega časa.