»Zasmilil se mu je, iztegnil roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem, bodi očiščen« (Mr 1,41).

http://reformsi.blogspot.com/2014_01_01_archive.html
»VSE DELAJTE V BOŽJO SLAVO«. (1 Kor 10,31)

»Zasmilil se mu je, iztegnil roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem, bodi očiščen« (Mr 1,41).
Ljudje večino svojega življenja preživimo v skrbi za lastno preživetje in za preživetje družine. Ob skrbi za vsakdanji kruh pa večkrat pozabimo na višje vrednote, kot je golo fizično preživetje. Če skrbimo samo za to, potem življenje nima nobenega smisla, saj bomo, kljub obilici materialnih dobrin, prej ali slej morali zapustiti ta svet. Ob misli na smrt nam lahko postane jasno, da smo ob smrti vsi ljudje čisto enaki. Nihče še ni ubežal smrti in tudi nikoli ne bo. Res je, da je skrb za preživetje povsem naravna zadeva, vendar pa ni najpomembnejša. Za človeka je najpomembnejše, da se vsak trenutek zaveda, da je njegovo življenje čisti Božji dar, za katerega nima prav nobene zasluge. Ob tem izhodišču lahko človek vsak trenutek svojega življenja jemlje samo še kot dodaten bonus za zahvalo Bogu. Ne glede na to kaj počnemo, je prva naloga človeka, da slavi in hvali Boga za življenje. Bog pa nas ni ustvaril samo za zemeljsko bivanje, ampak nas želi imeti ob sebi tudi v večnosti. Kristjani imamo dolžnost, da smo znanilci večnosti, saj po življenju iz Božje besede in zakramentih živimo večnost že v zemeljski dimenziji bivanja. Ob vstopu v postni čas se lahko vprašamo, ali naš način življenja zares kaže na Boga?

»Mar ni človek najemnik na zemlji in mar njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi?« (Job 7,1).

http://reformsi.blogspot.com/2014_02_01_archive.html

»GORJE MI, ČE EVANGELIJA NE BI OZNANJAL« (1 Kor 9,16)

Za koga veljajo besede iz naslova? Za papeža, škofe, duhovnike… in za vse, ki so prejeli krst in birmo. Besede iz naslova je izrekel apostol Pavel, potem ko se je popolnoma zavedal, da je njegova prva dolžnost oznanjati evangelij. S krstom in birmo sprejme vsak človek dolžnost oznanjevanja evangelija. Zdi se, da to obvezo v Cerkvi premalo poudarjamo, zato se je skozi leta ustvarila zastopniška podoba krščanstva. To pomeni, da namesto vernikov vse opravijo duhovniki. Ljudje npr. mislijo, da imajo pravico do krsta in drugih zakramentov, do katerih jim morajo duhovniki omogočiti dostop. Ko prejmejo zakramente, namesto, da bi iz njih živeli, zahtevajo od duhovnikov, da oni dosledno živijo in oznanjajo evangelij, medtem ko njim ni treba evangelij niti živeti niti oznanjati. Prav tako so duhovniki postali zastopniki blagoslovov, kar pomeni, da molijo v imenu ljudstva. Posledica tega je, da ljudstvo skoraj nič več ne moli, saj se ustvarja vtis, da namesto ljudstva vse opravijo duhovniki. V resnici pa bi moralo biti ravno obratno. Božje ljudstvo, med katerega spadajo tudi duhovniki, slavi Gospoda in živi zakramentalno življenje. Zato spada odgovornost za evangelij med glavne naloge slehernega kristjana.