»Ne živite več, kakor živijo pogani.« (Ef 4, 17)

V LJUBEZNI PRENAŠAJTE DRUG DRUGEGA (Ef 4, 2)

Beseda ljubezen je ena izmed najpogostejše izgovorjenih besed, ki prihajajo iz človeških ust. Kljub temu da je ta beseda pogosta spremljevalka naših pogovorov, se zdi nenavadno, da je na svetu toliko zla, kateremu ni videti konca. Pred kratkim sem v neki televizijski oddaji slišal napoved, da nas na evropskih tleh  v kratkem čaka hud vojni spopad. Karkoli se nam že obeta v prihodnosti, je pomembno, da vsak izmed nas, ki smo odgovorni za življenje v ljubezni, prispeva svoj delček v graditvi Božjega miru. Glede na to, da je Evropa zrasla na krščanskih temeljih, bi lahko pričakovali, da bi bila oaza miru in ljubezni, vendar je bila ravno Evropa priča doslej najhujših spopadov, ki pa so bili v veliki meri tudi medverski spopadi. Nedavno končana vojna v bivši Jugoslaviji je to zelo dobro pokazala. Vsa ta dejstva so lahko nam kristjanom v razmislek, ali je naš odnos z Bogom res ljubezenski ali pa je tudi naše krščanstvo zgolj boj za prevlado in privilegije? Božja beseda nam naroča, da smo v ljubezni dolžni prenašati drug drugega, kar vključuje vsakega človeka, ne glede na njegovo versko ali kakšno drugo pripadnost.

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« (Ps 23, 1)

ČE VAS KAKŠEN KRAJ NE SPREJME… (Mr 6, 11)

Jezus je učence poslal oznanjat Božje kraljestvo v svojem imenu in jim naročil, da naj oznanjajo tam, kjer jih ljudje sprejmejo, kjer pa jih ne sprejmejo, naj od tam odidejo. Iz tega lahko razberemo, da Jezus ni vztrajal pri zakrknjenih ljudeh za vsako ceno, ampak je bil tam, kjer so bili odprtega srca za Božjo besedo. Iz takšnega pristopa bi se lahko tudi mi marsikaj naučili. V času, ko Slovenija trpi pomanjkanje duhovnikov, se zastavlja vprašanje ali je to zares pomanjkanje, ali pa je le odraz nezainteresiranosti ljudi za Božjo besedo? Kljub temu da so cerkve iz leta v leto bolj prazne, še vedno vztrajamo pri enakem številu maš in enakem načinu pastoralnega delovanja. Čeprav je med ljudmi vedno več negodovanja nad duhovniki, še vedno vztrajamo med njimi. Pomanjkanje duhovnikov bi lahko hitro rešili tako, da bi imeli duhovnike tam, kjer si ljudje resnično želijo odnosa z Bogom in so za to pripravljeni tudi kaj storiti in tudi kaj potrpeti. Tam pa, kjer vlada nenehno pritoževanje, začinjeno z »romanji« na škofijo, pa bi situacijo lahko rešili z odpoklicem duhovnika s tem, da ga prestavijo med ljudi, ki jih žeja po Bogu.