Matilda (895 – 968), god: 14. marec
Izhaja iz saškega, njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odlolčne volje, njena odlika je bila tudi sproščenost. Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil vdovec. Videl je Matildo zatopljeno v molitev, ob tem mu je deklica postala tako všeč, da jo je že ob prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Njena zasluga je, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski. Leta 936 je umrl njen mož. Šele po njegovi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Njen sin Bruno je bil od leta 953 škof v Kölnu, ki je kasneje postal svetnik. Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlingburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg.
