Matilda; 14. marec

Matilda (895 – 968), god: 14. marec

Izhaja iz saškega, njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odlolčne volje, njena odlika je bila tudi sproščenost. Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil vdovec. Videl je Matildo zatopljeno v molitev, ob tem mu je deklica postala tako všeč, da jo je že ob prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Njena zasluga je, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski. Leta 936 je umrl njen mož. Šele po njegovi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Njen sin Bruno je bil od leta 953 škof v Kölnu, ki je kasneje postal svetnik. Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlingburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg.

Perpetua in Felicita, 7. marec

Perpetua in Felicita (+ ok. 202), god: 7. marec

Rimski cesar Septimij Sever si je prizadeval, da bi uničil krščanstvo. Ker je bilo kristjanov že na milijone, jih je bilo nemogoče pobiti. Zato je strogo prepovedal prestop v krščanstvo. Po njegovem bi na ta način kristjani v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je prizadelo predvsem katehumene, to je tiste, ki so se pripravljali na krst. Med temi sta bili tudi Perpetua in Felicita, ki sta z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli krst. Bilo ji je hudo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam.  Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Zatem sta Perpetua in Felicita, skupaj s tovariši umrli mučeniške smrti.
Beri naprej