Kristus, Kralj vseh večnih časov, ta slavna pesem, ki se te dni razlega po naših cerkvah, nas opominja k temu, da ob koncu cerkvenega leta razmislimo, kdo in kaj ima prvenstveno in kraljevsko vlogo v našem življenju, našem srcu. Kristusove kraljevske oblasti smo po svetem krstu deležni tudi mi, zato z veseljem širimo to novico med seboj in v največje veselje naj bo za nas upanje, da bomo smeli biti nekoč Kristusu kralju pridruženi v nebesih.

Dnevi, ki so pred nami bodo posvečeni tudi Karitasu in bližnjim. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujem vsem, ki kaj dobrega storite za pomoči potrebne, posebej pa vsem sodelavcem Karitasa, ki svoj čas in dobro voljo namenite ljudem v stiski.

Praznik povišanja sv. Križa, ki ga slovesneje obhajamo tudi v naši župniji, naj bo za nas spodbuda, da pobožno počastimo sv. Križ. Skoraj tristo let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v Jeruzalemu.

Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjajo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Prav to ima v mislih človek, ko reče: “Sveti križ božji!”, ali pa tudi: “V božjem imenu!” ko se loti kakšnega dela. /vir: ognjišče.si/

Osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev slovesni praznik Srca Jezusovega.
Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu. Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Sveto leto orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja (vir: rkc.si).

Rad bi zopet v gozd zahajal;
kakor sem nekoč.
Rad bi tiho sanje sanjal
cvetke trgajoč.
Spet nabral bi šopek cvetja
in Mariji v dar
bi v kapelici na vasi
dal ga na oltar… (vir: splet)

Dnevi po praznovanju svete velike noči nas že vabijo v prihodnjem tednu najprej k molitvi za nove duhovne poklice, saj bomo obhajali teden molitve za nove duhovnike in redovnike. Mesec maj, pa nas kliče k češčenju Božje Matere Marije, k šmarnični pobožnosti. Dnevi meseca majnika so se slovenskemu človeku zelo priljubili, zato bomo radi obhajali šmarnično pobožnost tudi mi. V župniji bodo šmarnične svete maše po naših podružnicah, tako da bodo mogle tudi vse naše vasi in zaselki doživeti čar Marijinega meseca, v župnijski cerkvi pa bodo šmarnice vsak večer tudi posebej za otroke. Ob sobotah zvečer bodo majske večernice s petimi litanijami Matere Božje. Vso to lepo dogajanje naj nas povezuje in utrjuje v ljubezni do naše nebeške Varuhinje.