Duhovna misel za 12. navadno nedeljo

Srce Jezusovo

Posvetitev človeškega rodu Jezusovemu presvetemu Srcu osvetljuje epohalni prehod: zaton novega veka in rojevanje nove dobe. V “zadnjih stoletjih” si stojita nasproti dve  vojski, ki se bojujeta za dokončno zmago. Antikristova vojska se zbira in bojuje s temeljno usmeritvijo: “Nočemo, da bi ta (Kristus) vladal nad nami.” Njeni vojaki so zaznamovani s prevladujočim negativinim križem. Z odpadom kristjanov in njihovo vrnitvijo v poganstvo se je v zadnjih stoletjih oblikoval velik kolektivni Antikrist. On dviga prapor negativnega križa in se vojskuje, da bi si podjarmil Cerkev in človeštvo. Boj zoper Kristusa križanega povzroča zaton novega veka. S posvetitvijo Jezusovemu Srcu se zbira njegova vojska, ki se bojuje s to temeljno naravnanostjo: “Kajti on mora kraljevati.” Njeni vojaki so zaznamovani s prevladujočim Kristusovim križem. Ta vojska se z živeto posvetitvijo odpira za poseben božji poseg in pomoč: njej se iz nebes “prikazuje” Jezusovo Srce, veliko svetlejše in bolj goreče od sonca, ki nosi nad seboj križ. Tako vojska dviga zmagovit prapor Kristusovega Križa. V njej raste goreči in sijoči križ, s katerim v veliki duhovni bitki premaguje temni Antikristov križ.
Beri naprej

Duhovna misel za 11. navadno nedeljo

POSVETITEV JEZUSOVEMU SRCU

Naproti novi sončni dobi

Ko je na svojem začetku Cerkev trpela pod jarmom cesarjev, se je mlademu vladarju prikazal na nebu križ, kateri je napovedal in uresničil sijajno zmago, ki je nato takoj nastopila. Danes pa pred našimi očmi žari presrečno in najbolj božje znamenje, se pravi, presveto Jezusovo Srce, ki nosi nad seboj križ ter sijaj med silnimi plameni. Vanj moramo položiti vsako upanje; njega moramo prositi in od njega moramo pričakovati rešitev človeštva.
Beri naprej

Duhovna misel za binkoštno nedeljo

Posvetitev Jezusovemu srcu

Križ, zasajen v Jezusovem Srcu, pomeni njegovo neizmerno ljubezen do Očeta in do ljudi ter njegovo brezmejno ponižanje v dvojni razsežnosti. Drevo križa je rastlo v Jezusovem Srcu prav do vrha gore Kalvarije. S svojim križem je Kristus premagal negativni križ človeštva in Satana in je človeštvo dvignil nazaj v občestvo z Bogom. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel«. Jezusovo Srce je bolj in bolj plamenelo v ljubezni do svojega neizrekljivega zenita na Kalvariji. Na križu se je použilo v ljubezni – v ljubezni Svetega Duha – kot žgalna in spravna daritev Očetovi pravičnosti za grehe vseh ljudi. Jezus iz svojega prebodenega Srca izliva gorečo ljubezen in vžiga v srcih ljudi ljubezen, ki jih povezuje z nebeškim Očetom in med seboj. Prikazanje Jezusovega Srca na neki način osvetli “zadnja stoletja”: čas od konca 17. stoletja do Kristusove vrnitve v slavi, ko »se bo nepostavnost povečala in se bo ljubezen pri mnogih ohladila«. Ob koncu 17. stoletja naprej se nezadržno spreminja globalno podnebje (klima) na Zemlji ljudi. Tedaj se je začela največja duhovna zima v zgodovini Cerkve in najgloblja polarna zima človeštva. Vedno večji del potujočega krščanskega ljudstva se je zaradi ohlajevanja v nadnaravni ljubezni odklanjal od Kristusa križanega in vstalega: upadala je splošna raven udejanjanja kreposti in tako je slabela Cerkev, ki se rojeva iz Jezusovega prebodenega Srca.
Beri naprej