Duhovna misel za 28. navadno nedeljo

Pridiga mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja:

In potem je sledilo, kar smo slišali v drugem berilu. Kristus, od mrtvih vstali, poslednji zmagovalec, je s čudežnim spreobrnjenjem preganjalca Savla v apostola Pavla, spremenil usodo Cerkve in kristjanov v Damasku. V sovražnem taboru si je izbral sodelavca, ki je pozneje oznanjal širokost in dolgost, visočino in globočino in vse spoznanje presegajočo Božjo ljubezen in o tej ljubezni je prav on, Pavel – nekdanji sovražnik – zapisal najlepši hvalospev, ki ga je človeško uho slišalo, hvalospev, ki ne spada samo v vrh svetovne književnosti, marveč v vrh Svetega pisma. Tako se maščuje samo Bog, da iz sovražnika naredi svojega prijatelja – apostola. Z apostolom Pavlom je prišel v apostolski zbor prvi izobraženec. Vsi drugi apostoli so bili preprosti ribiči. In Pavlu je bilo dano, da je globlje kakor drugi apostoli, doumel silni prelom iz Stare v Novo zavezo, prehod od Mojzesove postave v Kristusov evangelij, iz judovskega templja in sinagoge v Kristusovo Cerkev. Po spreobrnjenju in krstu je sam Kristus dopolnil Pavlu njegovo spoznanje in razširil njegova obzorja in uvide v Božje skrivnosti. V arabski puščavi je Pavel bil deležen posebnega razodetja. Sam Kristus ga je usposobil, da je ponesel njegovo ime v Evropo in ves svet. Pavel je krstitelj Evrope. On je krstil prvega evropejca v Filipih. Z njim je odbila ura evangelizacije in oznanjevanja evangelija za Evropo in vse njene narode. In potem, ko so mu padle vse luskine z njegovim oči, ko je dokončno spregledal in spoznal Kristusa kot svojo Pot in Resnico in Življenje, je s svojim oznanjevanjem dopolnil delo drugih apostolov. In ko je na apostolskem zboru v Jeruzalemu dobil potrditev svojega dela, “desnico vzajemnosti” od Petra in drugih apostolov, je prav ob apostolskem prvaku Petru postal “drugi steber Cerkve”. On, ki je Cerkev zatiral in preganjal, je ob spoznanju, ki ga je prešinilo v svetlobi pred Damaskom, najlepše razložil skrivnost Cerkve. Noben teolog ga ni presegel in ga tudi ne more preseči, ker Pavel je gradil svoje oznanjevanje in razlago, svojo teologijo ne na lastnem umevanju in umovanju, ne na filozofiji ali ideologiji, ampak na srečanju z vstalim Kristusom. Kristusovo vstajenje in njegovo božanstvo, to je vir njegovega nauka pa tudi njegove moči za vse apostolske podvige in napore vse do mučeništva. Bratje in sestre! Beri naprej

Duhovna misel za 27. navadno nedeljo

Pridiga mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja:
1. Bazilika sv. Pavla zunaj rimskega obzidja z grobom apostola narodov je častitljiv in svet kraj, zaznamovan s pomenljivimi dogodki za vesoljno Cerkev, pa tudi za Cerkev na Slovenskem. Tam je papež Janez XXIII. pred skoraj 50. leti presenetil ves svet, ko je na koncu molitvene osmine za edinost kristjanov (25. januar 1959) nepričakovano napovedal 2. vatikanski koncil. V tisti baziliki so se zbirali med koncilom nekatoliški opazovalci in kot koncilski gostje so skupaj s katoliškimi škofi, koncilskimi udeleženci molili za edinost kristjanov. Tam, na grobu apostola Pavla se je papež Pavel VI. srečal s poglavarjem anglikanske Cerkve (nadškofom dr. Ramseyem) in s slavnim carigrajskim patriarhom Atanagorjem. S tem srečanjem se je začela tako rekoč nova stran zgodovine Katoliške cerkve, Cerkev se je odprla svetu. Prav v tisti baziliki se je pred dobrimi 40. leti (4. aprila 1967) zbrala velika množica slovenskih romarjev; okoli 8000 jih je bilo. Prvič v zgodovini so tako množično poromali v Rim s svojimi škofi in tam obhajali 1200-letnico, odkar je slovenski narod sprejel katoliško vero in 1100-letnico, odkar sta našim prednikom oznanila Kristusov evangelij sveta brata Ciril in Metod. Pravijo, da je bilo to romanje slovenski “Te Deum” ali slovenski “Magnifikat” – hvalospev vsega našega naroda za našo zgodovino, ki je v koreninah zaznamovana z evangelijem in krščansko vero. In kdo se ne bi spomnil svetoletnega dogajanja leta 2000 v tej baziliki, posebej ko je papež Janez Pavel II. ob koncu takratne ekumenske osmine (18. januarja 2000) odprl četrta svetoletna vrata na poseben način. K temu dejanju je namreč povabil anglikanskega primasa (Careya) in carigrajskega metropolita (Atanazija), in vsi trije so odprli svetoletna vrata in vstopili v baziliko sv. Pavla. Tako odpiranje svetoletnih vrat je bilo prvič v zgodovini. In zopet še isto sveto leto 2000 (27. 10. 2000) je Pavlova bazilika še enkrat sprejela množico slovenskih svetoletnih romarjev, okoli 5000 nas je bilo. Upravičeno smo nekako duhovno navzoči tudi danes.                         Ko se je oglasil Kristus, ki je svojim učencem po vstajenju, pred vnebohodom naročil: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu. Učite vse narode! Beri naprej

Duhovna misel za 26. navadno nedeljo

VSTOPILI SMO V LETO SVETEGA PAVLA. PAPEŽ GA JE RAZGLASIL Z NAMENOM, DA BI SE  KRISTJANI OB ZGLEDU SAVLA-PAVLA INTENZEVNEJE DALI NAGOVORITI, DALI NARAZPOLAGO KRISTUSU. TAKO OŽARJENI BOMO PRIČEVALI, DA JE JEZUS TISTI MAZILJENEC, TOREJ TISTI, KI JE POSLAN, DA ODREŠI, LJUBI SLEHERNEGA ČLOVEKA.                  
Beri naprej