Oratorijski vrvež, ki se je začel okrog cerkve sv. Martina prvi ponedeljek v juliju, počasi pojenja. Vključenih je  bilo 35 otrok, kar je lep podatek, saj število otrok skozi leta ostaja isto oziroma se celo rahlo povečuje. Moči pri pripravi in izvedbi oratorija je okrepilo kar 6 novih animatorjev – letošnjih birmancev. Kar je morda še en znak, da so darovi svetega Duha živi.
Letos smo se podali na zanimivo pot iskanja Boga skupaj z Ostržkom. Spremljali smo ga pri njegovih podvigih in dogodivščinah, kjer je marsikaj doživel, pogosto pa tudi kaj ušpičil. A kljub številnim napakam, je na koncu spoznal tisto pravo pot, na kateri se mu je uresničila tudi njegova največja želja – da bi postal deček. Zgodba o Ostržku nam pomaga razumeti, da postati deček – odrasti – ni tako preprosto. Otroci se v času odraščanja srečujejo z različnimi skušnjavami, ki nam jih je zgodba o Ostržku odlično predstavila. Le s trdno voljo, vsakodnevnimi pravimi odločitvami in pomočjo naših sopotnikov lahko vsak posameznik postane odgovorna oseba. V naslednjih vrsticah je strnjenih še nekaj vtisov otrok in animatorjev.

»Na oratoriju sem se imela lepo. Igrala sem se s prijatelji in družila z animatorji.« (Lea)
»Na oratoriju mi je bilo zelo lepo. Malo je bilo naporno, ker sem bila animatorka.« (animatorka)
»Letos je bilo boljše.« (Lovro)
»Meni so bile všeč igre, pesmi… Himna mi je bila zelo všeč. Najbolj mi je bil všeč kitajski nogomet.« (Zala Be. )
»Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se s Saro družile s Tilnom V. in delavnice.« (Zala Ba. )
»Na oratoriju sem se imel super. Veliko novih prijateljev sem spoznal.« (Matej)
»Na oratoriju mi je bilo zelo všeč. Najbolj si bom zapomnil himno in predstavo. Vse dejavnosti so mi bile zelo všeč.« (Gašper J.)
»Na oratoriju so mi bile najbolj všeč proste ure za nogomet in delavnice. Všeč so mi bili tudi animatorji. Bili so prijazni in igrivi.« (Max)
»Letošnji oratorij se mi je zdel zabaven. Zapomnila sem si dele Ostržkove zgodbice.« (Anja)
»Na oratoriju je bilo zanimivo. Vodil sem lesno delavnico. Otroci so pridno sodelovali brez problemov.« (Tilen V.)
»Na oratoriju mi je bilo zelo »fajn«. Najboljša so mi bila nova prijateljstva, najslabša pa to, da je oratorij prekratek.« (Ana K.)
»Na oratoriju je lepo, a včasih tud’ težko.« (Simon)
»Meni je na oratoriju zelo všeč.« (Jakob)
»To je bil prvi oratorij na katerem sem bil animator. Je drugače kot lani, ker sem poznal potek oratorija in vse dejavnosti, ki jih bomo imeli na oratoriju.« (Martin)

Najlepša hvala vsem soanimatorjem, ki so se trudili, da so otroci lepo in bogato preživeli ta teden. Verjamem, da je bil ta teden zelo naporen za vse, predvsem za nove animatorje, hkrati pa upam da tudi bogat v zavedanju, da so otroci radi prihajali na oratorij.

Štirinajst novomašnikov v letu 2016. Na radiu Ognjišče jih je zanimalo zakaj se podajajo na to pot, česa si želijo, kdo so njihovi vzorniki, priprošnjiki, kaj pričakujejo od laikov in s kakšnimi željami stopajo na pot duhovništva.

Matjaž Muršič Klenar: „Pri življenju duhovnika, predvsem v zgledu domačega župnika, me je vedno navduševala ta odprtost do ljudi, do tega, da skupaj z ljudmi hodimo po poti življenja v težkih pa tudi veselih trenutkih.“

Boštjan Gorišek: „Zelo lepo mi je, kadar grem ob prvih petkih obhajat bolnike, ko vidiš, koliko jim pomeni to, da Jezusa prineseš njim, ko te gledajo s tistimi očmi, ko rečejo, hvala, ker si mi prinesel Jezusa. In zame so to najlepši trenutki, ko vidiš, da si poslan in da imaš to milost, da ti prineseš Jezusa.“

Janez Jurij Arnež: „Vlogo duhovnika moramo videti širše kot pa samo mašnika in delivca zakramentov. Duhovnik mora tudi poučevati, ne samo otroke pri verouku, tudi srednješolce, mlade odrasle, študente, izobražence … Biti mora za vse.“

Simon Virant: „Človeka mora ponavadi doleteti kakšna preizkušnja, doživeti mora kaj težkega in tako spet poišče pomoč pri Bogu. Ko sem se odločil, da bom vsak dan zmolil vsaj eno desetko rožnega venca, takrat se je začelo prijateljstvo z Jezusom zelo poglabljati.“

Mitja Štefan Franc: „Domači in mnogi ljudje iz domače župnije, dobrotniki, molivci, v Sloveniji in Italiji, so me in me še podpirajo v moji odločitvi. Vedno znova sem srečeval ljudi, ki so nekako čutili s tem mojim poklicem, me podpirali, spodbujali, dostikrat vlekli ta voz naprej, ko sem sam malce zašepal ali hipno tudi malo omagal.“

Boštjan Kotar: „Ob vsaki skušnjavi, težavi, ki se postavi pred mano, se zatečem k molitvi. V molitvi se odklopim od drugih stvari in se pogovarjam z Gospodom. Molitev je tisti vir, iz katerega črpam.“

Gregor Majcen: „Duhovništvo ni poklic, ampak je življenje. Zato res želim živeti in se truditi za svetost. Najprej bi rad spreobrnil sebe, potem bom pa še koga – no, ne bom ga jaz, Bog ga bo. Sam pa bom lahko iz svoje osebne izkušnje pomagal.“

Robi Sekavčnik: „Duhovnik je s človekom, je poslan za ljudi in je z njimi v vseh njihovih trenutkih – od rojstva, ko ga sprejme pri krstu, ga spremljal skozi njegovo življenje, z ljudmi se srečuješ v srečnih trenutkih in jih pospremiš k bolniški postelji in domov, ko se vrnejo v nebo.“
Ostale odgovore letošnjih novomašnikov si lahko preberete in poslušate na spletni strani: http://radio.ognjisce.si/sl/179/utrip/21091/
Nagovorjeni in vabljeni smo, da se  jih spominjamo v molitvi.

Minulo soboto, 18. junija, je bilo tradicionalno »Vidovo romanje« na Sveto Planino. V tem svetem letu usmiljenja odmevajo besede papeža Frančiška: »Želim, da jubilejni odpustek doseže vsakega kot pristna izkušnja Božje milosti, ki gre vsem naproti z obličjem Očeta, ki sprejema in odpušča ter povsem pozabi storjene grehe.«
Letos smo  na tem romanju želeli poudariti, da je izredno sveto leto usmiljenja  pomemben čas milosti za proces sprave nespravljenih strani v našem narodu, saj obhajamo petindvajsetletnico samostojne države. Papež Frančišek nas spominja, da pravičnost in usmiljenje »nista dva med seboj nasprotujoča si pojma, ampak dve razsežnosti ene in iste resničnosti, ki se postopno razvija, dokler ne doseže svojega vrhunca v polni ljubezni.« (OU 20) Papež nadaljuje: »Usmiljenje ne nasprotuje pravičnosti, ampak izraža Božje ravnovesje do grešnika, ko mu ponuja še eno možnost, da se zave, se spokori in veruje.« (OU 21) »Po eni strani je stalna zahteva zgolj po pravičnosti pripeljala«, pravi papež, »do pozabe, da je ta šele prvi korak, sicer potreben in neizogiben, vendar mora Cerkev stopiti dlje, da bo dosegla višji in pomembnejši cilj. … Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.« (OU 10)

Ta kraj in čas romanja na Sveto Planino nam vsem kristjanom ponuja milosti, preko katerih moremo v življenju gojiti in združevati tisto, kar nas druži in pozabljati vse tisto kar nas razdvaja. Vsi čutimo, da smo zelo potrebni te slutnje in zavesti hoje po poti, ki nas odrešuje. Ravno to je pravi namen romanja.

V mesecu maju smo se pogosteje srečevali v bogoslužnih prostorih, pa tudi pri znamenjih, ki so posejana po naših župnijah. Veliko čudovitih, preprostih, a duhovno bogatih trenutkov smo bili deležni. Pri eni od svetih maš v mesecu maju, ko se je mašni namen dotikal duhovniške službe, sem postal pozoren na besedilo, ki ga molimo pri vsaki maši: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti.«
Koliko je v mojem srcu pristne hvaležnosti, brez zasevkov rutine, ki jo povzročajo leta? Čutim, da je premorem le toliko, kot mi je podeljena zaradi milosti kontakta z Gospodom in občestvom. Mesec junij je čas obletnic posvetitev velike večine slovenskih duhovnikov. Morda sta trboveljski župniji občestvi, kjer se v zadnjem času res veliko govori pa tudi moli za duhovniške poklice. Tudi prošnje otrok pri šmarnicah so bile večkrat izražene za prihajajočega župnika. Tudi sedanje upravljanje več župnij me navdaja z veliko hvaležnostjo vsem sodelavcem, ki skušate po svojih najboljših močeh narediti čim več dobrega. To hvaležnost za služenje pred Gospodom vidim v tem trenutku še posebej v delu s poučevanjem verouka, ki ga zaključujemo v nedeljo, 12. junija.
Kot duhovnik sem veliko bolj izpolnjen v služenju kot pa v občutku žrtvovanja. Prav v služenju se posebej približujemo Kristusu. Tako smo duhovniki in laiki uporabno orodje s katerim Gospod podeljuje Božje darove in nam podarja tesno povezavo s Kristusom.