»Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna« (1 Kor 15,10).

http://oddaje.ognjisce.si/ocetjevveri/2014/12/09/23-oddaja-bazilij-veliki-izaija

»TUKAJ SEM, POŠLJI MENE« (Iz 6,8)

Poklic preroka Izaije je edinstven. V Svetem pismu namreč pri vseh prerokih beremo, kako jih Bog kliče, nekatere pošilja oznanjat celo dobesedno na silo. Takšen primer je prerok Jona, ki se najprej upre Božjemu naročilu, da naj gre v Ninive, tamkajšnjim prebivalcem oznanjat spreobrnjenje. Pri poklicu preroka Izaije pa se najprej Bog sprašuje, koga naj pošlje oznanjat v Njegovem imenu. Izaija je slišal Gospodov glas in rekel: »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6, 8). Ta primer nam lahko pove, da ni treba statično čakati na to, da bomo morda slišali Božji glas v neki nedefinirani prihodnosti. Vsak izmed nas ima določene talente, ki nam govorijo, česa smo sposobni. Večkrat se namreč zgodi, da velik del življenja preživimo v čakanju na gotovost, ki pa je navadno nikoli ni. Človek ne more biti nikoli popolnoma prepričan, če je npr. našel pravega življenjskega sopotnika, kraj bivanja, službo, ipd. Pomembno je, da za vse, kar se odloči, v to vloži samega sebe v celoti in na vse to kliče Božji blagoslov. Bog nam ne določa kaj bomo počeli v življenju, ampak to prepušča naši odločitvi. Gotovo je, da nas bo Bog podpiral pri vsaki odločitvi, katera ne bo že v osnovi grešna. Če pa bo grešna, bo vse naredil, da nas iz greha reši.

»Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj« (Jer 1,19)

http://voncio83.blogspot.si/2010_01_17_archive.html

»ALI NI TO JOŽEFOV SIN?« (Lk 4,22)

Ko je Jezus prvič javno nastopil v nazareški shodnici, je bil že takoj deležen predsodkov s strani tistih, ki so ga poslušali. To se najbolj izraža v besedah: »Ali ni to Jožefov sin?« Jožef je bil namreč po poklicu tesar, ta poklic pa je bil v tedanji družbeni miselnosti eden izmed manj pomembnih poklicev, ki so ga navadno opravljali neizobraženi ljudje. Po vsej verjetnosti se je tudi Jezus izučil za ta poklic, zato je bil v očeh tistih, ki so bili učeni v teoloških znanostih, deležen mnogih predsodkov. Od tedaj pa do danes se človekova miselnost ni kaj dosti spremenila. Za človeka je še vedno pomembno, kakšen ima izhodiščni položaj v družbi. Če je nekdo otrok od nekega pomembneža, si bo veliko lažje ustvaril kariero, kot pa nekdo, ki prihaja iz t. i. nižjih slojev. Tudi v življenju Cerkve je podobno. Če ima npr. papež nagovor, ga ljudje poslušajo z veliko večjo zbranostjo, kot pa, če bi podobno povedal npr. vaški kaplan. Ustvarjanje miselnih razlik je velika krivica za ljudi, ki jim dajemo različne zunanje etikete. To je v popolnem nasprotju s krščansko miselnostjo, ki ima za izhodišče dejstvo, da smo pred Bogom vsi enaki. Premislimo ali tudi mi ne ustvarjamo krivice z osebnimi in neutemeljenimi predsodki.

»Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč« (Neh 8,10).

http://reformsi.blogspot.si/2015_02_01_archive.html

POSLAL ME JE, DA OZNANIM JETNIKOM PROSTOST (Lk 1,16)

Ko slišimo za besedo »jetnik«, se verjetno najprej spomnimo na tiste, ki so storili težja kazniva dejanja, zaradi katerih so pristali v zaporu. Ko je Jezus v Nazareški shodnici prebral besede »poslal me je, da oznanim jetnikom prostost«, ni mislil zgolj na tiste, ki so v zaporih zaradi določenih kaznivih dejanj, ampak predvsem na tiste, ki jih različne življenjske razmere silijo v nesvobodne razmere. Takšna ujetost je še hujša od zapora, kajti navadno skritih ujetosti ne vidi nihče. Te ujetosti so lahko razne zasvojenosti, izkoriščanje in pritiski na delovnem mestu, lahko pa je ječa tudi nasilje v družini. Od naštetih je nasilje v družini najbolj skrito ujetništvo. Oktobra preteklo leto je bila v Rimu sinoda o družini, ki je govorila tudi o tej problematiki. Vendar obstaja bojazen, da bodo izrečene besede ostale zgolj zapisane na papirju, vprašanje pa je kako se bomo v Cerkvi in družbi lotili reševanja problematike nasilja v družini. Še posebej so izpostavljene t. i. krščanske družine, saj se dogaja, da marsikateri zakonec izkorišča institut neločjivosti zakona za to, da lahko počne s svojim sozakoncem kar hoče. Prav je, da se zavedamo te problematike in iščemo takšne družine ter jim nudimo pomoč.

»Različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« (1 Kor 12, 5–6).

http://si.opusdei.org/sl-si/article/nasmeh-in-veselje/

»GOSPOD BO IMEL VESELJE NAD TEBOJ« (Iz 62,4)

Marsikdo si predstavlja krščanstvo kot religijo, kjer lahko vidiš pri njenih članih resne in mrke obraze. Kdor pa velja za nadpovprečno vernega pa je predstavljen kot nekdo, ki je v nenehni molitveni drži, ki je po možnosti klečeča. Takšen način predstavljanja kristjanov je daleč od resnice. Omenjene drže zgoraj so le bleda podoba pravega kristjana. Biti kristjan ne pomeni, kopičiti količino minut ali ur, ki jih preživimo v t. i. molitveni drži, ampak pomeni biti pričevalec evangeljskega veselja. Življenje kristjana v pravem pomenu besede pomeni biti v Bogu vsak trenutek življenja. Kdor je v Bogu, kipi od življenjskega zanosa, ki izhaja iz hvaležnosti do vsakega trenutka življenja. Biti v Bogu pomeni tudi, priznati svojo človeško omejenost in grešnost, ki pa ju ne zadržujemo v skriti kamrici svojega srca, ampak ju izročamo Gospodu na križ. Biti pristen in iskren, hkrati pomeni biti vesel. Mnogo kristjanov, žal, ni okusilo pravega veselja, čeprav redno hodijo k maši, molijo in opravljajo dobra dela. Vsa ta opravila lahko ostanejo zgolj zunanja oblika navideznega krščanstva, ki pa nima veliko opraviti z evangeljskim sporočilom. Prosimo Gospoda za milost pristnega, iskrenega in veselega življenja.