»Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Lk 3,16).

http://sl.radiovaticana.va/news/2015/01/10

»POVZPNI SE NA VISOKO GORO« (Iz 40,9)

Gora je v svetem pismu simbol Božje navzočnosti. Kdor ima izkušnje s planinarjenjem ve, da višje, ko se povzpne, bolje vidi prostranosti narave, ki jih nudi pogled z višine. »Povzpeti se na goro« v teološkem pomenu besede pomeni, imeti željo zbližati se z Bogom. Če zbliževanje z Bogom prevedemo v planinski jezik, pomeni, da bolj, ko puščamo Boga v svoje srce, bolj jasen pogled imamo nad svojim življenjem, saj ga vidimo takšnega, kakršen je. Praznik Jezusovega krsta nas zato opogumlja, saj Božji Sin stopa na pot naše življenjske realnosti. Jezus Kristus stoji v vrsti grešnikov zato, da bi bil eden izmed nas. K Janezu Krstniku so prihajali tisti, ki so iz srca obžalovali svoje grehe. Jezus s svojo držo pokaže, da prihaja med ljudi, da bi najprej izkazal sočutje z grešniki. Ne ostane pa samo pri sočutju, saj je njegov bistveni namen učlovečenja, da prevzame nase grehe vsega človeštva in jih s svojo smrtjo uniči na križu. Zakramentalno življenje, pomeni, da se želimo v vsej polnosti pridružiti odrešenju, ki ga svetu prinaša Jezus Kristus. Po veri in krstu smo postali Božji posinovljenci. Po zakramentu sprave obnavljamo porušeno Božje posinovljenje. Po zakramentu evharistije pa postajamo deležni hrane za večno življenje.

»Modrost poveličuje sama sebe, sredi svojega ljudstva se hvali.« (Sir, 24,1).

http://www.jw.org/sl/publikacije/knjige/jezus

»BESEDA JE BILA BOG« (Jn 1,1)

Znameniti prolog (predgovor) Janezovega evangelija nam postreže s poročilom o Besedi, ki je Bog. Ničesar kar obstaja, ne bi bilo brez Besede. Ko Bog Oče izreka Besedo, v Svetem Duhu nastane novo stvarjenje. V božičnem času še posebej razmišljamo o Besedi, ki se je učlovečila in se naselila med nami. Pravzaprav nas vsaka molitev »Angel Gospodov«, ki jo molimo trikrat na dan, spominja, da je Beseda, Jezus Kristus, v naši sredi. Bog ne bi mogel najti boljšega načrta, kot je ta, da se spusti na raven človeka in, da postane z njim popolnoma domač. Kaj pomeni biti domač človeku? To pomeni, da je Bog s človekom v vsakršni življenjski situaciji: od doživljanja največjega veselja, do doživljanja največje agonije. Z Božjim učlovečenjem postane vsaka življenjska situacija človeka za Boga popolnoma domača. Od človeka pa je odvisno ali bo lastno besedo jemal tako resno, kakor Bog jemlje Božjo besedo. Beseda človeka pomeni, da človek brez vsakih zadržkov predstavi Bogu resnico o samem sebi, ne glede na to, če je ta še tako kruta in boleča. Bog ne more odrešiti le človekove hinavščine, katera je okronana z olepševanjem samega sebe. Tega pa je tudi med kristjani veliko.

»Kdor spoštuje očeta, bo dosegel odpuščanje grehov, kdor slavi svojo mater, zbira zaklad.« (Sir 3, 3–4).

http://www.jw.org/sl/publikacije/knjige/jezus

»PO TREH DNEH SO GA NAŠLI V TEMPLJU« (Lk 2,46)

Poznam družino, kjer je pet otrok, najmlajša sta dvojčka, stara osemnajst let. Kljub njuni polnoletnosti, ju še vedno vsako jutro zbuja mati. Ko ju zbudi, nadaljujeta spanje v dnevni sobi, na kavču, medtem pa jima mama pripravlja zajtrk. Ko je zajtrk pripravljen, ga pojesta, nato pa ju mati pelje na avtobusno postajo, čeprav je oddaljena slabih pol kilometra, od koder ju avtobus pelje v srednjo šolo. To je le ena izmed mnogih zgodb, ki se dogajajo po slovenskih družinah, kjer starši odrasle otroke vežejo nase, kot da bi bili za vedno majhni otroci. Sveta Družina se s problemom odhajanja otroka sooči pri Jezusovih dvanajstih letih. Marija in Jožef sta ugotovila, da jima je Jezus ušel izpod nadzora, zato sta ga v paniki začela iskati. V judovstvu je človek, ki je dopolnil dvanajst let že stopil na pot samostojnega življenja. Tudi Marija in Jožef, sta kakor mnogi stari, pomislila, da morata imeti Jezusa vedno na očeh, da se mu ne bi morda zgodilo kaj slabega. Jezus pa že povsem samostojno obiskuje verske obrede v Jeruzalemskemu templju. Ta dogodek, ki ga je doživela Sveta Družina, v dobi Jezusovega odraščanja, naj bo za v razmislek vsem staršem, ki spremljajo otroke v samostojno življenje.

»Želim, da bi božiček, kralj potrošništva, izgubil vso moč pred Odrešenikom Jezusom Kristusom.« (Amadej, župnik)

http://svetniki.org/bozic-praznik-jezusovega-rojstva/

»OZNANJAM VAM VELIKO VESELJE« (Lk 2,10)

Veliko veselje, ki ga je oznanil angel betlehemskim pastirjem, ni bilo sad »veselega decembra«, ampak je bilo sad Gospodovega rojstva. Zdi se, da smo kristjani v zadnjih letih tiho pristali na potrošniško logiko, ki nam še posebej v času okoli božiča narekuje, da moramo veliko trošiti. Zanimivo pa je, da se ravno kristjani najbolj pritožujemo, češ, kam gre današnji svet, čeprav smo v polnosti vpeti v kolesje potrošništva. Kako bomo doživljali božične praznike, ni odvisno od tega, kar se dogaja zunaj nas, ampak predvsem od tega, kar se dogaja v naši notranjosti. Betlehemski pastirji so poslušali angelovo oznanilo in so šli obiskat novorojeno Božje Dete. Srečanje z Odrešenikom je temeljito spremenilo njihova življenja, saj so ob srečanju z Gospodom zares zaživeli veselo življenje. Kristjani smo se srečali z Gospodom že ob krstu, saj je Gospod na zakramentalni način prišel v središče našega življenja. Lahko rečemo, da smo se še bolj srečali z Gospodom, kakor pa pastirji. Zato nimamo nobenega razloga, da bi živeli v malodušju ali celo zamorjenosti. Bistveno razpoznavno znamenje odrešenega kristjana je veselje v Gospodu.