»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17).

http://www.mladina.si/98308/h-woodski-exodus/

»ALI ŠE NIMATE VERE?« (Mr 4,40)

Ko so se Jezus in apostoli prepeljali s čolni na drugo stran Genezareškega jezera, jih je zajel vihar. Kljub neurju je Jezus spal, apostoli pa so bili zaradi tega vsi iz sebe in so začeli zganjati paniko. Če bi se tudi mi znašli v podobni situaciji, bi neurje verjetno doživljali podobno kot apostoli. Dogodek z viharjem na jezeru, nas lahko usmeri v razne viharje in pretrese, ki jih vsak izmed nas doživlja v toku svojega življenja. Ena izmed največjih zmot je ta, da želimo lastno življenje urediti tako, da bi ob njem doživljali popolno gotovost. Zato si skušamo poiskati finančno gotovost, prav tako pa skušamo zavarovati svoje življenje s plačevanjem življenjskih zavarovanj pri zavarovalnicah. Nič od naštetega nas ne bo odvrnilo od strahu, nasprotno, strah v nas se lahko še bolj poglobi. Edini, ki nas lahko osvobodi strahu je Gospod. Včasih imamo občutek kot da je Gospod zaspal v skrbeh našega življenja, vendar ta občutek v nas ustvarja naša nevera. Bolj kot vse materialne dobrine skupaj, nas varuje naš Gospod. Res je, da je vse naše življenje kot en sam vihar, vendar lahko ta vihar, na podlagi naše močne vere, pomiri Gospod.

»Dobro je, Gospod, da te slavimo, da prepevamo tvojemu imenu, Najvišji« (Ps 92,2).

http://www.jw.org/sl/publikacije/knjige/jezus/delovanje-po-galileji/poucuje-na-poti

»HODIMO V VERI IN NE V GLEDANJU« (2 Kor 5,7)

Človekova slabotna narava se kaže tudi v tem, da bi človek rad občutil gotovost. Tudi na verskem področju želi svojo vero podkrepiti z materialnimi dokazi, kar se kaže po stremljenju po izrednih dogodkih, med katerimi so tudi domnevna prikazovanja bodisi Jezusa Kristusa bodisi Marije ali kakšnega drugega svetnika, ki je že prestopil prag večnosti. Apostol Pavel govori, da »hodimo v veri in ne v gledanju« (2 Kor 5,7). Če človek doživi Božje razodetje z videnjem, potem pri tem ne moremo govoriti o veri, ampak o gledanju. Zdi se, da kristjani porabljamo preveč časa za reševanje vprašanj o raznih prikazovanjih, saj to v ničemer ne spremeni bistva našega verovanja, ki je odrešenje po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Hipotetično gledano, tudi če bi se nam npr. Jezus vsak dan prikazal tako, da bi ga lahko fizično videli, to prikazanje ne bi bilo večje od evharističnega čudeža, ko kruh in vino postaneta telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ne prehitevajmo časa, ampak počakajmo na smrt, ko bo za nas nastopil konec časov. Takrat bo podlaga vere iz našega zemeljskega življenja omogočila gledanje Gospoda iz obličja v obličje.

»Če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga« (2 Kor 5,1).

http://www.zootic.si/index.php?option=com_content&view=article&id=376&Itemid=390

»KAČA ME JE ZAPELJALA« (1 Mz 3,13)

Ali Smo se že kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi, hipotetično gledano, Cerkev dovolila, da bi lahko opravili zakrament sprave namesto nekoga drugega, npr. našega soseda? Žal, je tudi ta zakrament pridobil tradicionalističen priokus, za katerega v splošnem ljudskem mišljenju velja, da je pomembno, da ga opravimo, manj pomembno pa je, kako ga opravimo. Dogaja se, da pri spovedi marsikdo pripoveduje enak repertoar grehov, kakršnega je povedal tudi pri prvi spovedi, pred prvim obhajilom. Verjetno pa bi bila zadeva nekoliko drugačna, če bi govorili grehe za tretjo osebo. Marsikdaj se npr. zgodi, da žene govorijo o grehih svojih mož. Takšni primeri nam lahko dajo misliti, kako težko se je zazreti v globino svojega srca in priznati lastno stanje. Če pa se že soočimo z lastnimi grehi, pa se hitro zgodi, da krivdo zanje zopet preložimo na tretjo osebo. Besede prve žene Eve »kača me je zapeljala«, so aktualne še danes. Tudi v cerkvenih krogih lahko večkrat slišimo, da naj bi bil za stanje v Cerkvi kriv hudič. Zapomnimo si, da je človek svobodno bitje, ki se sam, s polno (ne)odgovornostjo odloča med dobrim in slabim.

»Vsi, ki se dajo voditi Božjemu duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).

http://kikindske.rs/istaknuto/odrzana-8-maturantska-parada/6884

»POJDITE TOREJ IN POUČUJTE VSE NARODE« (Mt 28,19)

Le kaj razmišljamo, ko beremo besede iz naslova Martinovega lista, »pojdite torej in poučujte vse narode«? Se nam zdi, da se krščansko oznanilo v naši deželi še vedno širi? Danes je med odgovornimi za oznanjevanje evangelija vse bolj razširjena miselnost, ki je povzeta v besedah »ohranjajte še vsaj to, kar je od krščanstva ostalo«. Miselnost, ki razmišlja zgolj o ohranjevanju nečesa, ni evangeljska, kar je npr. nazorno povedano v priliki o talentih (Mt 25, 14–30). Praznik Svete Trojice nas usmerja v nenehno ustvarjanje, kar v Božjem imenu pomeni »skrbeti za stvarstvo«. Jezus je po vstajenju pooblastil učence, da v njegovem imenu oznanjajo evangelij po vsem svetu. Oznanjevanje pa ni zgolj ozko gledano podajanje verskih resnic, ampak skrb za celotno stvarstvo, kar še posebej poudari Markov evangelij z besedami: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« (Mr 16, 15) Trezno gledano, lahko rečemo, da stanje v Sloveniji ni nič kaj v skladu s temi besedami. Lahko rečemo, da v Sloveniji zgolj ohranjamo »verska« izročila. Razmislimo, kaj bi rekel Jezus, če bi danes prišel med nas. Verjetno nas ne bi pohvalil…