»Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal« (Mr 1, 12–13).

http://svetagora.si/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=1

»KRISTUS JE TRPEL ZARADI GREHOV«. (1 Pt 3,18)

Postni čas je najpomembnejši čas v cerkvenem letu. Nobenega dvoma ni, da je velika noč največji krščanski praznik, vendar lahko pri človeku dobi ustrezno mesto, če se človek na ta praznik ustrezno pripravi. V postnem času še posebej izstopa pobožnost križevega pota. Na to tematiko je napisanih ogromno besedil, od katerih jih veliko uporabljamo pri molitvi postne pobožnosti. V Trbovljah bomo imeli na župnijski ravni trikrat na teden to pobožnost. Ob tem vse skupaj spodbujam, da se ne bi toliko ustavljali pri zunanji obliki, ampak predvsem pri notranjem pomenu križevega pota. Apostol Peter v prvem pismu pravi: »Kristus je trpel zaradi grehov« (1 Pt 3,18). Cilj postnega časa in postnih pobožnosti je v tem, da bi vsak izmed nas v svoji notranjosti dobil duhovno spoznanje, da je Kristus trpel zaradi našega osebnega greha, kar pomeni, da je vsak izmed nas morilec Božjega Sina. Križev pot tako ni zgolj zgodovinski spomin na Jezusovo trpljenje in smrt, ampak predvsem vaja v zavedanju naše odgovornosti za Jezusovo smrt. Takšna notranja drža pa nas hkrati lahko pripelje do tega, da obudimo hvaležnost za to, da je Jezus sprejel naše grehe, jih za vedno uničil in nas popeljal na pot svobode.

»Zasmilil se mu je, iztegnil roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem, bodi očiščen« (Mr 1,41).

http://reformsi.blogspot.com/2014_01_01_archive.html
»VSE DELAJTE V BOŽJO SLAVO«. (1 Kor 10,31)

»Zasmilil se mu je, iztegnil roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem, bodi očiščen« (Mr 1,41).
Ljudje večino svojega življenja preživimo v skrbi za lastno preživetje in za preživetje družine. Ob skrbi za vsakdanji kruh pa večkrat pozabimo na višje vrednote, kot je golo fizično preživetje. Če skrbimo samo za to, potem življenje nima nobenega smisla, saj bomo, kljub obilici materialnih dobrin, prej ali slej morali zapustiti ta svet. Ob misli na smrt nam lahko postane jasno, da smo ob smrti vsi ljudje čisto enaki. Nihče še ni ubežal smrti in tudi nikoli ne bo. Res je, da je skrb za preživetje povsem naravna zadeva, vendar pa ni najpomembnejša. Za človeka je najpomembnejše, da se vsak trenutek zaveda, da je njegovo življenje čisti Božji dar, za katerega nima prav nobene zasluge. Ob tem izhodišču lahko človek vsak trenutek svojega življenja jemlje samo še kot dodaten bonus za zahvalo Bogu. Ne glede na to kaj počnemo, je prva naloga človeka, da slavi in hvali Boga za življenje. Bog pa nas ni ustvaril samo za zemeljsko bivanje, ampak nas želi imeti ob sebi tudi v večnosti. Kristjani imamo dolžnost, da smo znanilci večnosti, saj po življenju iz Božje besede in zakramentih živimo večnost že v zemeljski dimenziji bivanja. Ob vstopu v postni čas se lahko vprašamo, ali naš način življenja zares kaže na Boga?

»Mar ni človek najemnik na zemlji in mar njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi?« (Job 7,1).

http://reformsi.blogspot.com/2014_02_01_archive.html

»GORJE MI, ČE EVANGELIJA NE BI OZNANJAL« (1 Kor 9,16)

Za koga veljajo besede iz naslova? Za papeža, škofe, duhovnike… in za vse, ki so prejeli krst in birmo. Besede iz naslova je izrekel apostol Pavel, potem ko se je popolnoma zavedal, da je njegova prva dolžnost oznanjati evangelij. S krstom in birmo sprejme vsak človek dolžnost oznanjevanja evangelija. Zdi se, da to obvezo v Cerkvi premalo poudarjamo, zato se je skozi leta ustvarila zastopniška podoba krščanstva. To pomeni, da namesto vernikov vse opravijo duhovniki. Ljudje npr. mislijo, da imajo pravico do krsta in drugih zakramentov, do katerih jim morajo duhovniki omogočiti dostop. Ko prejmejo zakramente, namesto, da bi iz njih živeli, zahtevajo od duhovnikov, da oni dosledno živijo in oznanjajo evangelij, medtem ko njim ni treba evangelij niti živeti niti oznanjati. Prav tako so duhovniki postali zastopniki blagoslovov, kar pomeni, da molijo v imenu ljudstva. Posledica tega je, da ljudstvo skoraj nič več ne moli, saj se ustvarja vtis, da namesto ljudstva vse opravijo duhovniki. V resnici pa bi moralo biti ravno obratno. Božje ljudstvo, med katerega spadajo tudi duhovniki, slavi Gospoda in živi zakramentalno življenje. Zato spada odgovornost za evangelij med glavne naloge slehernega kristjana.

»Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog« (5 Mz 18,15).

http://radio.ognjisce.si/sl/127/utrip/6895/?ls-art0=850&tpl=292

»KAJ IMAMO S TEBOJ, JEZUS NAZAREČAN?« (Mr 1,24)

Besede iz zgornjega naslova je spregovoril človek, ki je imel nečistega duha, to je hudega duha. Že takoj na začetku javnega delovanja v ospredje stopa hudobni duh, ker ve, da je Božji Sin Jezus Kristus največja nevarnost za njegov obstoj. V omenjenem odlomku smo priče, da je Jezus iz obsedenega človeka hudega duha tudi izgnal. Dokončno pa ga je premagal s smrtjo na križu. Kljub temu da je hudič premagan, danes še vedno deluje. Deluje na reden in izreden način. Reden način je, da človeka nenehno vabi v greh, čemur je podvržena večina človeštva. Izreden način pa se izraža takrat, ko se hudi duh človeka polasti, tako kot v našem evangeljskem odlomku. Zakaj ima hudi duh še danes takšno moč? Moč ima zaradi tega, ker se človek ne drži Boga. Kristjani verujemo, da je Kristus premagal hudega duha. Oblast nad njim ima tudi vsak, ki živi v povezanosti s Kristusom. Človek ima samo dve možnosti: ali se bo oklenil Boga ali pa se ga ne bo. Če se ga bo oklenil, potem hudič ne bo imel nobene moči nad njegovim življenjem. Če pa se bo človek zanašal zgolj na lastne moči, potem bo padel pod oblast hudega duha. Kristjan živi svoje krščanstvo takrat, ko v resnici živi z Bogom. Je to tudi v resnici tako?