»Celotno stvarstvo vse do zdaj skupno vzdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,22)

http://www.tol-muzej.si/slo/master.html

»TO JE GOSPOD, KI SMO GA ČAKALI.« (Iz 25,9)

Dan za praznikom vseh svetih je namenjen spominu vseh vernih rajnih. To so tisti, ki so že umrli niso pa še dosegli popolnega očiščenja, da bi lahko v polnosti živeli v nebeškem kraljestvu. Stanju, ki ga doživljajo ti pokojni, rečemo stanje očiščevanja v vicah. Bistvo praznika vseh svetih je v tem, da praznujemo s tistimi, ki so že umrli in dosegli popolno veselje v nebeškem kraljestvu. Ti nič več ne potrebujejo očiščenja, potrebujejo pa ga tisti, ki so v vicah. Za te je težava v tem, da sami sebi ne morejo več pomagati, pomagamo jim lahko izključno mi, ki še nismo zaključili zemeljskega življenja. Pomagamo jim lahko z daritvijo svete maše in molitvijo za rajne. V dneh, ko se še posebej spominjamo naših pokojnih, lahko sami sebe vprašamo ali smo pripravljeni prestopiti prag smrti in se soočiti z Bogom, ki nas bo sodil po tem, kako smo za časa življenja živeli v ljubezni. Bolj, kot je naše življenje usmerjeno v smeri, ki jo želi Bog, bolj ga čakamo s hrepenenjem. Če pa se z vsemi silami otepamo soočenja s smrtjo, pomeni, da je pot v našem življenju začrtana bolj po naši volji, kot pa po Božji. Že samo dejstvo naše minljivosti, je lahko opozorilo, da vzamemo življenje resno.

»Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv.« (2 Mz 22,26)

http://www.youtube.com/watch?v=YwAq1wnrXfY

»LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA.« (Mt 22,37)

Vsak dober kmetovalec ve, da mora, preden posadi določene rastline na njivo, zemljo dobro pripraviti na setev. Lahko kupi prvorazredno seme, a če zemlje ne pripravi dobro za setev seme ne bo vzklilo, v najboljšem primeru bo namesto hranilne rastline zrasel, kakšen divjak. Podobno je v odnosu človeka z Bogom. V zadnjih letih smo npr. priče skoraj neverjetnim porastom različnih molitvenih srečanj, z zelo dobro premišljeno sestavljenimi molitvenimi nameni. Zanimivo je, da kljub temu ne moremo govoriti o krepitvi verskega življenja v naš deželi. Odgovor zakaj je temu tako lahko dobimo, če se vsak izmed nas vpraša, kakšna je naša ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe? Verjetno je, da bolj kot v pripravo samega sebe na soočenje z Bogom, bližnjim in s samim seboj vlagamo življenjske moči v zunanje aktivnosti, ker bi radi dosegli nekaj na hitro. Odnos z Bogom pa ni nekaj površinskega in zunanjega, ampak se gradi iz človekove najgloblje notranjosti. Žal smo tudi kristjani »otroci tega sveta«, zato tudi mi zelo neradi gledamo v globino življenja, ampak nasedamo na površinskost. Na slabo obdelani zemlji sicer na hitro nekaj vzklije, vendar se prav tako hitro posuši in postane neuporabno.

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21)

http://www.youtube.com/watch?v=YwAq1wnrXfY

»JAZ SEM GOSPOD IN DRUGEGA NI.« (Iz 45,5)

V Svetem pismu je eno izmed glavnih sporočil dejstvo, da je Bog središče preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pred človeka daje izbiro ali ga postavi v središče svojega življenja ali pa bo človek postal malikovalec. Zgodbe Svetega pisma nam sporočajo, da je človek vedno živel osvobojen, kadar je sprejel Boga v središče življenja, vedno pa je bil zasužnjen, kadar je pustil Boga ob strani. Danes živimo v lažnem občutku, da smo svobodni in da lahko delamo kar hočemo. To je ena izmed največjih laži, na katero je pristal velik del človeštva, med katerim smo, žal, tudi kristjani. Pristali smo v toku »tega sveta«, ki nam vsiljuje v glavo, da sta v človekovem življenju bistvena materialna gotovost in telesna zadovoljenost. Skoraj vse življenje posvetimo skrbi in delu za materialno preživetje, vzporedno s tem pa (p)ostajamo vse bolj nezadovoljni in zagrenjeni.  Kljub relativni materialni stabilnosti se namreč iz dneva v dan povečujejo psihične bolezni. Če bi bil »kristjan« res kristjan, bi znal najti rešitev iz navedenih dejstev. Bog nam po svoji besedi želi sporočiti, da lahko človek v polnosti živi samo, če umesti Boga v središče svojega življenja. Koliko pa je to resničnost, pa naj premisli vsak zase.

»Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«
(Mt 22,14)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Parabola_(literatura)

»ZA VSELEJ BO UNIČIL SMRT.« (Iz 25,8)

Človek že od začetka svojega obstoja razmišlja, kako bi premagal smrt, oz. kako bi ostal nesmrten. Najnovejši znanstveni poizkusi kloniranja so dokazali, da se človekova miselnost glede nesmrtnosti vse do danes ni nič spremenila. Iz tega lahko zaključimo, da se človek, kljub svoji 100.000 let dolgi zgodovini, še vedno ukvarja s stvarmi, ki jih ne more spremeniti. Vprašanje smrti ni edino področje, s katerim se človek neuspešno spopada. Aktualno področje je spreminjanje življenja drugih. Tudi iz tega se človek nič ne nauči, ampak se kljub vedno novim konfliktom trudi, da bi spremenil drugega. Najbolj učinkovito področje, v katerega lahko poseže človek, pa je spreminjanje samega sebe. Spremeniti samega sebe pomeni tudi, sprejeti smrt za sestavni del življenja. Kristjani lahko na tem področju odigramo odločilno vlogo, saj lahko s sprejetjem smrti svetu pokažemo, da smrt za človeka ne pomeni absolutni konec, ampak vstop v novo dimenzijo življenja, ki ni vezana na fizikalne zakonitosti. Spreminjanje samega sebe pomeni, da pustim Bogu, ki nam po svojem Sinu, zagotavlja večno življenje, da vstopi v naše življenje. Samo Božje življenje v nas je tisto, ki uničuje vso nespamet v nas.