»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20)

http://kaplan-marko.blogspot.com/2011/12/sveta-nol.html

»LJUBEZEN JE TOREJ IZPOLNITEV POSTAVE.« (Rim 13,10)

Beseda ljubezen je ena izmed najbolj pogosto uporabljenih besed v medsebojnih pogovorih. Glede na splošno stanje med Slovenci pa lahko hitro zaključimo, da je ta beseda hkrati tudi ena izmed najbolj zlorabljenih besed. Slovenci smo namreč ljudje, ki radi povzročamo razdore med seboj. Če pustimo ob strani »rak rano« ideološke razdeljenosti in se osredotočimo na konkretne medsebojne odnose, lahko opazimo, da ljubezen »šepa« ravno tam, kjer bi morala biti najbolj udejanjena. Paradoksalno pa je, da iz sporov nismo izvzeti niti kristjani, še več, v marsikaterem primeru smo celo eden izmed najslabših zgledov. Težava je v tem, da krščanstvo pojmujemo kot skupek predpisov, katerih izpolnjevanje naj bi nas pripeljalo v nebesa. Veliko ljudi npr. misli, da si bodo priborili nebesa z obiskom svete maše, po drugi strani pa je veliko rednih nedeljnikov ali celo »vsakodnevnikov«  sprtih s sosedi in sorodniki ter hočejo imeti celo glavno besedo v župniji. Takšen način življenja je preveč oddaljen od pravega pomena, ki ga nosi v sebi beseda »ljubezen«. Prava ljubezen se razodeva s križa, od koder Jezus Kristus s svojo žrtvijo kaže pravi pomen ljubezni. Ali sem iz ljubezni tudi jaz pripravljen iti na križ?

»Njemu slava na veke. Amen.« (Rim 11,36)

http://www.biblekids.eu/new_testament/saint_peter/saint_peter_html/saint_peter_8.htm

»KAJ PA VI PRAVITE, KDO SEM?« (Mt 16,15)

Ali se kdaj vprašamo, zakaj smo kristjani? Mnogi podajo odgovor na to vprašanje z besedami: »Zato, ker so nam krščanstvo privzgojili starši, zdaj pa želimo to predati tudi svojim otrokom.« Takšna oblika odgovora je sicer privlačna, vendar nepopolna. Lahko celo ostane zgolj na ravni ideologije. Ideologija je namreč prevzetje neke ideje, ki si jo deli določena skupina ljudi. Kristjan, ki nima notranje izkušnje z vstalim Kristusom, ostaja zgolj na ravni ideje o Kristusu, za katerega so mu povedali njegovi starši ali kdo drug. Resnični kristjan je tisti, ki ima živ odnos z Gospodom in hkrati pričuje zanj, ker v vsakem trenutku z besedo in z življenjem, govori svetu, kdo je Jezus Kristus. Ni dovolj samo poznati evangelij in zagovarjati evangeljske ideje. Evangelij je potrebno ponotranjiti in ga z vsem srcem živeti. Ob tem si lahko postavimo za izziv vprašanje ali sploh poznamo vsebino evangelija? Za naslednji izziv pa si lahko postavimo, da središče evangeljskega sporočila, trpljenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa umestimo v najgloblje bistvo svojega življenja. To je hkrati lahko tudi izhodiščna točka za pastoralno načrtovanje v naših župnijah.

»Moja hiša se bo imenovala hiša molitve.« (Iz 56,7)

http://ostrov-preobr.cerkov.ru/2014/06/13/plody-sxozhdeniya-svyatogo-duxa

»ŽELEL BI BITI SAM PREKLET…« (Rim 9,3)

Pavlove besede »želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom« (Rim 9,3), so ene najbolj drznih besed, ki so zapisane v Svetem pismu. Že od malih nog so nas vzgajali v prepričanju, da je naš končni cilj priti v nebesa in, da si je treba za ta cilj prizadevati z vsemi sredstvi. Apostol Pavel pa z zgornjimi besedami postavlja naše prepričanje na glavo. Njemu ni cilj lastno zveličanje, ampak zveličanje drugih. Za ceno zveličanja drugih je pripravljen iti tudi v pekel, kar pomeni, da je njegova ljubezen do sočloveka tako močna, da ni pripravljen izgubiti samo zemeljskega življenja, ampak celo večno življenje. Pavlova drznost je verjetno v popolnem nasprotju z našim strahom pred prihodnostjo in tudi s strahom, kaj bo z nami po smrti. Jasno je, da nekdo, ki z vsem srcem želi svojemu bližnjemu dobro, ne more biti zavržen od Boga, kajti biti poln ljubezni pomeni večno živeti. Vprašanje pa je, če imamo kristjani današnjega časa dovolj ljubezni do bližnjega, ki bi nas pripeljala v večno življenje. Skrb za lastno zveličanje ni dovolj, ampak je potrebno v središče življenja umestiti ljubečo skrb za brate in sestre v Jezusu Kristusu.

»Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti« (Iz 55,2)

http://vesna.atlantidaforum.com/?p=155

»DAL TI BOM MODRO IN RAZUMNO SRCE.« (1 Kr 3,12)

Izraelski kralj Salomon, ki je živel v 10. stoletju pr. Kr., je takoj na začetku kraljevanja svojo odgovorno službo izročil Bogu v roke. Ni prosil za bogastvo, slavo in moč, ampak za modro in razumno srce, s katerim bi znal vladati ljudstvu. Salomonov zgled nam je vsem skupaj lahko za spodbudo, da bi tudi mi, še posebej, kadar so pred nami odgovorne naloge, prosili Boga, naj nas spremlja na vsakem koraku. Pred župljane obeh trboveljskih župnij je postavljen izziv skupnega sodelovanja v izgradnji Božjega kraljestva. Vsi skupaj potrebujemo obilo modrosti in razumnosti, da bi znali združiti vse moči, da bi postali ena pastoralna enota. Človeštvo ima lahko prihodnost le, če se bomo znali združevati in povezovati. Pri tem moramo biti kristjani za zgled svetu. Po krstu in evharistiji smo združeni v eno Kristusovo telo. Župljani sv. Martina in sv. Marije lahko pokažemo in dokažemo, da smo resnični bratje in sestre. Zato ob nastopu novih pastoralnih razmer združimo moči ter modro in razumno živimo po Božji besedi. Naj bo naš skupni cilj evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa in evangeljska svoboda, katero prinaša življenje po evangeliju.