»In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in začeli so govoriti v jezikih, kakor jim je dajal Duh.« (Apd 2, 4)

http://www.sticna.si/?p=3&viewPage=94

»RAZLIČNI SO DUHOVNI DAROVI.« (1 Kor 12,4)

Dogodek, ko so apostoli prejeli Svetega Duha, je znan tudi po tem, da so jih vsi ljudje razumeli, kljub temu da so bili med zbrano množico ljudje, ki so govorili različne jezike. Pod pojmom »različni jeziki« lahko razumemo tudi različnost vsakega posameznika. Vsak človek je posebnost zase in neponovljiv. Zato ima vsak človek različne darove, ki jim lahko rečemo tudi talenti. Glede na to, da se vsak človek razlikuje od drugega človeka, je tudi delovanje Svetega Duha pri vsakem človeku različno. Zato je vprašljivo uniformirano podajanje krščanskega oznanila, ki smo mu priče pri verouku in pri nedeljskih mašnih nagovorih. Takšno podajanje lahko spominja tudi na Prokrustovo posteljo iz grške mitologije. Ne glede na to, kakšen je človek, imamo zanj enak način podajanja oznanila. Vprašanje odhoda tistih, ki so prejeli zakrament birme, je potrebno povezovati tudi s tem. Namesto, da bi imeli pred sabo konkretnega človeka, za ceno množičnosti iz leta v leto izgubljamo tiste, katerim želi Bog nameniti življenje po Božji besedi. Binkoštni praznik nas opominja na to, da so časi množičnosti mimo in, da je potrebno z osebnim pristopom opazovati in gojiti različne duhovne darove pri posamezniku.

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in njegovimi brati.« (Apd 1,14)

http://www.elfa-sp.si/izdelki/krst-obhajilo-birma
»NAD VAMI POČIVA DUH SLAVE, BOŽJI DUH.« (1 Pt 4,14)

V dnevih pred binkoštnim praznikom obhajamo devetdnevnico na čast Svetemu Duhu. Za binkoštni praznik namreč obhajamo rojstni dan Cerkve, zato se moramo na ta dogodek še posebej temeljito pripraviti. Cerkev je skupnost kristjanov, kateri z odprtostjo k Svetemu Duhu, napravljajo Cerkev živo skupnost veselja in ljubezni. Priprava na binkoštni praznik je lahko učinkovita takrat, ko se vsak izmed nas daje popolnoma na razpolago darovom Svetega Duha. Ko smo preteklo nedeljo v naši župniji obhajali birmansko slovesnost je lahko vsak izmed nas, ki smo priče podelitvi zakramenta birme, v srcu podoživljal lastni prejem tega zakramenta. Ob tem se lahko vprašamo ali nas resnično moč zakramenta birme oživlja in nas napravlja za verodostojne pričevalce Kristusovega vstajenja. Verjetno se bo že nekaj tednov po birmanski slovesnosti v nas porajalo nelagodje ob dejstvu, da je nekaj svežih prejemnikov Svetega Duha izginilo. Napak bi bilo, če bi prst obtožbe uperili zgolj v njih in v njihove družine. Moramo se vprašati ali je naše pričevanje vstalega Kristusa zares tako močno, da smo trdno prepričani, da je Jezus vstal in, da živi? Samo živi verniki smo lahko živi pričevalci Gospodovega vstajenja.

»Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« (1 Pt 3,15)

http://www.elfa-sp.si/izdelki/krst-obhajilo-birma

»NE BOM VAS ZAPUSTIL SIROT.« (Jn 14,18)

Zakrament birme dopolnjuje krst, kar pomeni, da tisti, ki je birman, v polnosti prejme Svetega Duha. Danes pristopa k birmi 23 birmancev iz obeh trboveljskih župnij. Vsak prejem zakramenta ni zgolj enostransko dejanje Boga, ampak zahteva tudi sodelovanje človeka. V prejem zakramentov je vključen prejemnik, delivec in cerkvena skupnost. V našem primeru to pomeni, da je za učinkovito delovanje Svetega Duha v birmancu potrebna najprej odprtost srca birmanca, njegove družine in župnijske skupnosti. Če so ti pogoji izpolnjeni, potem lahko birmovalec kandidata z mirno vestjo mazili s sveto krizmo. Poročilo o življenju prve Cerkve iz apostolskih del nam govori, da so tisti, ki so prejeli Svetega Duha takoj začeli oznanjevati evangelij. Posledica oznanila je bilo nezadržno širjenje krščanstva po vsem svetu. Danes birmanci prejemajo istega Svetega Duha, ki  je enako močan, kot v prvi Cerkvi. Vprašanje pa je, če bodo birmanci tako odprti za Svetega Duha, kot so bili odprti kristjani v prvi Cerkvi. Izkušnje zadnjih let ne govorijo v prid širjenju krščanstva, ampak nam kažejo ravno obratno stanje. Ob tem pa ostaja tragikomičen občutek, da nekdo, ki prejme Svetega Duha, za vedno zapusti Cerkev.

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6)

http://www.donbosko.si/sevnica/

»NI PRAV, DA ZANEMARJAMO BOŽJO BESEDO.« (Apd 6,2)

Ljudje navadno ocenjujemo duhovnikovo uspešnost ali neuspešnost v glavnem skozi njegovo fizično delo. Celo škofje radi pohvalijo duhovnika še posebej v primeru, če mu je uspelo zgraditi ali obnoviti župnijske zgradbe. Apostoli so kmalu po začetku delovanja Cerkve spoznali, da se ne bo dobro izšlo, če bodo zaradi obveznosti materialne narave zanemarjali oznanjevanje Božje besede. Zato so v službo Cerkvi postavili diakone, ki so se bolj posvečali materialnim obveznostim. Po dva tisoč letih cerkvene zgodovine, v katerih je bilo enaindvajset koncilov, ki so se ukvarjali s teološkimi in pastoralnimi vprašanji, je status duhovnika preveč široko zastavljen. Po domače povedano: duhovnik je še vedno »deklica za vse«. Obvladati mora vse od najtežjih teoloških vprašanj do zadnjega žeblja, ki je zabit v kakšnem župnijskem lesu. V takšnih okoliščinah je gotovo premalo duhovnikov. Če pa bi se duhovniki ukvarjali samo z Božjo besedo, bi lahko kljub majhnemu številu nemoteno opravljali duhovniški poklic v pravem pomenu besede. Ni treba, da čakamo na dvaindvajseti koncil, ki bi obravnaval ta vprašanja, ampak vsi odgovorno sodelujmo pri gradnji Božjega kraljestva.