»Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.« (1 Pt 2, 25)

http://radio.ognjisce.si/sl/118/utrip/4193/

»JAZ SEM VRATA.« (Jn 10, 9)

Četrta velikonočna nedelja je nedelja duhovnih poklicev, imenujemo jo tudi »nedelja dobrega pastirja«. V Cerkvi na Slovenskem smo že tri desetletja priče konstantnemu pomanjkanju duhovnih poklicev. Svoje vitalne moči že izgublja »zlata generacija« sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kar pomeni, da bo duhovniški poklic postal že skoraj arheološka znamenitost. V nasprotju s tem dejstvom marsikdo misli, da je duhovnikov tolikšno število, da samo čakajo, kdaj bodo lahko izpolnili vsakršno željo vernikov. Glede na to, da se v vseh letih upadanja duhovniških poklicev nismo niti soočili z obstoječim dejstvom, kaj šele, da bi ga začeli reševati, je veliko vprašanje, če bomo znali čez nekaj let, ko bo duhovniških poklicev le še za vzorec, pravilno reagirati. Lahko smo hvaležni mnogim molitvenim zvezam, odborom in komisijam za duhovne poklice, ki opravijo veliko delo. Vendar je za število, predvsem pa kvaliteto duhovnih poklicev premalo zgolj delo na institucionalni ravni. Ljudi je potrebno od začetka življenja vzgajati, da biti krščen pomeni, imeti v sebi duhovni poklic. Vera in krst pomeni za posameznika vstopiti skozi vrata večnega življenja. Kakšna pa je vera krščenih, pa je veliko vprašanje?

»Bog ga je rešil smrtnih muk in obudil od mrtvih;saj ni bilo mogoče,da bi smrt imela oblast nad njim.« (Apd 2,24)

http://radio.ognjisce.si/sl/118/utrip/4193/

»MI PA SMO UPALI, DA JE ON TISTI, KI BO REŠIL.« (Lk 24,21)

Pred kratkim sem se pogovarjal z nekom, ki je na podlagi življenjskih izkušenj povedal naslednje: »Z Bogom se ne da barantati, Bog ne sklepa kompromisov in Bog je čista ljubezen.« Ljudje smo namreč podvrženi večni skušnjavi, da bi tudi v odnos z Bogom radi vpletli tržno logiko. Mnogo vernikov namreč misli, da bodo pri Bogu dobili »točke«, če bodo redno hodili k sveti maši, če bodo molili in, če bodo pomagali ljudem, ki so v stiski. Vse našteto izgubi pomen, če računamo, da nam bo Bog zaradi naših »krepostnih« dejanj stal ob strani. Enkrat za vselej moramo razumeti, da Bog ne potrebuje našega zakramentalnega življenja, naših molitev niti naših dobrih del. Vse, kar počnemo v življenju, mora izhajati iz čiste ljubezni, ki pa ne pričakuje niti trohice plačila. Tudi učenca, ki sta šla po Jezusovi smrti razočarana iz Jeruzalema v Emavs, sta imela svoje predstave o Jezusu, ki so vključevale »daj-dam« odnos, kar vključuje predvsem osebne koristi od Boga. Nista računala, da je Jezusova logika, logika razdajanja iz čiste ljubezni za vse človeštvo. Kdor želi biti zares Jezusov učenec, se mora vsak dan podati na pot križa, ki ničesar ne pričakuje v zameno za odnos z Njim.

»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20, 21)

http://www.donbosko.si/skofije/node/21264

»VSI VERNIKI SO SE DRUŽILI MED SEBOJ.« (Apd 2,44)

Na drugo velikonočno nedeljo se v tradiciji Cerkve še posebej spominjamo novokrščencev, ki so nekdaj na to nedeljo prišli k bogoslužju v belih oblačilih. Na veliko noč, med sveto mašo velikonočne vigilije, so bili krščeni in so bili na ta način vključeni v skupnost Cerkve, ki v polnosti živi zbrana okoli evharistične mize. Tudi danes naj bi krščevali in birmovali med vigilijo, vendar se to dogaja redko, navadno le v okviru zaključka katehumenata za odrasle. Tisti, ki smo se udeležili velikonočne vigilije, smo med obredom krstnega bogoslužja obnovili krstne obljube in hkrati s tem obnovili tudi medsebojno povezanost v župnijski skupnosti. Zato lahko v resnici le tisti, ki živi iz liturgije velikonočne vigilije, zares obnavlja zavezo z Bogom in konkretno skupnostjo Cerkve, v kateri slavi Gospoda. V prvi Cerkvi je bilo samo po sebi umevno, da so bili verniki med seboj povezani kot bratje in sestre v Kristusu, saj so v resnici živeli iz zakramentov uvajanja v krščanstvo: krsta, birme in evharistije. Naša naloga je, da v sebi obnovimo zakramentalne vezi z Bogom in, da te vezi prenesemo v konkretne medsebojne odnose. Bistvo zakramentalne vezi pa je podelitev izkušnje srečanja z vstalim Gospodom.

Vsem, ki berete te vrstice, želim blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja! (Amadej, žpk)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Jezusovo_trpljenje

»VSTAL JE OD MRTVIH!« (Mt 28,7)

Prve priče Gospodovega vstajenja so bile žene, ki so prišle na velikonočno jutro k Jezusovemu grobu. Prazen grob in Jezusovo prikazanje je ženam in drugim Jezusovim učencem spremenilo življenje. Vstali Zveličar je v njihovo življenje posegel tako korenito, da je vsaka druga stvar stopila v senco veselega sporočila o Gospodovem vstajenju. Izročilo, da je Gospod vstal se je iz roda v rod predajalo vse do današnjih dni. Pri tem ne gre zgolj za zgodovinsko dejstvo, ki se ga človek nauči in predaja naprej. Pri oznanilu o Gospodovem vstajenju gre za izkustvo srečanja z Vstalim. Tisti, ki smo se udeležili velikonočne vigilije na velikonočno jutro, smo lahko v Božji besedi izkusili, da nam je sam Gospod povedal, da je vstal od mrtvih. Pri spremenjenju kruha in vina v Gospodovo telo in kri, smo ga lahko videli z očmi vere, da je navzoč in delujoč v našem življenju. Tako kot so žene in učenci na veliko noč srečali Gospoda, ga tudi mi srečujemo v Božji besedi in zakramentih. Živeti po Božji besedi in zakramentih pa pomeni, da Gospodovo vstajenje postaja vsak dan bolj bistvo našega življenja. Z vsakim dnem, ko postajamo starejši, postajamo hkrati vedno bolj Gospodovi. Ali verujemo v to resnico?