»Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti.« (Flp 2,8)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Jezusovo_trpljenje
»KAJ MI HOČETE DATI IN VAM GA IZROČIM.« (Mt 26,15)

Juda Iškarijot je zaradi izdajstva Jezusa ena izmed najbolj tragičnih osebnosti v zgodovini človeštva. Izdajo je celo pogojeval z denarjem, kar je razvidno iz besed »kaj mi hočete dati in vam ga izročim«. Iz tega lahko sklepamo, da pohlep po denarju ni le problem današnjega časa, ampak je bil problem skozi vso zgodovino. Tudi marsikdo od kristjanov misli, da lahko z denarjem ureja svoje krščansko življenje. Eden izmed primerov so pogrebi za tiste, ki pridejo v župnišče samo takrat kadar umre eden od njihovih najbližjih. Za ceno 29 € najamejo duhovnika misleč, da bodo s tem, ko se bo na pokopališču pojavil duhovnik, rešili večno življenje pokojniku in samemu sebi. Duhovniki pa naivno mislimo, da se bo koga »že kaj prijelo«. Na ta način (p)ostaja med t. i. kristjani odnos s Kristusom preračunljiv, kar pa nima nobene zveze s krščanstvom v pravem pomenu besede. Preračunljivost Juda Iškarijota nam je lahko v opomin, da se lahko tudi mi hitro znajdemo v njegovem načinu razmišljanja. Jezus Kristus ne zahteva zase nobenega plačila, zahteva pa ljubezen, kar pa lahko človek uresničuje le v iskrenem odnosu z Njim. Vstop v veliki teden naj bo za nas izstop iz preračunljivosti in hkrati vstop v ljubezen.

»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25).

http://reformsi.blogspot.com/2010_09_01_archive.html

»GLEJTE, JAZ ODPREM VAŠE GROBOVE.« (Ezk 37,12)

Bistveni namen postnega časa je, da se s spokornimi dejanji pripravljamo na Gospodovo vstajenje, ki je temeljna verska resnica krščanstva. Zaradi Gospodovega vstajenja bomo od mrtvih vstali tudi mi. Morda nam je, vsaj tistim, ki smo malo »bliže Cerkve«, domače dejstvo, da bomo ob koncu časov deležni večnega življenja. Verjetno pa malo manj razmišljamo o vstajenju od mrtvih v sedanjem trenutku. Ni nujno, da je človek, ki je sicer fizično živ, tudi poln življenja. Včasih pravimo komu, da se »drži kot živ mrlič«. Tudi nekdo, ki je po letih šele na začetku življenjske poti, včasih nima nobenega veselja ali volje do življenja. Včasih smo telesno čili ljudje dobesedno zaprti v grob lastne ujetosti od različnih dejavnikov, ki nas onesposabljajo za kvalitetno življenje. Zato je pričakovanje praznika Gospodovega vstajenja, predvsem dogodek, ki je usmerjen v sedanjost v konkreten »grob«, v katerega smo zakopali življenjske moči. Preostanek postnega časa lahko usmerimo tudi v iskreno molitev, da bi Gospod našel pot do naše omrtvelosti in, da bi bili osvobojeni vsega, kar nas usmerja v zaprtost vase. Kdaj bo prišel konec časov ne vemo, z Božjo pomočjo pa lahko v tem trenutku odpremo grob v svojem srcu.

»Prebudi se, ki spiš, in vstani in razsvetlil te bo Kristus«.« (Ef 5, 14)

http://radio.ognjisce.si/sl/117/utrip/3885/
»SMO MORDA TUDI MI SLEPI?« (Jn 9,40)

Evangelij po Janezu nam najbolj podrobno predstavi Jezusov konflikt s tedanjimi verskimi veljaki, katere so poosebljali farizeji. Glede na to, da je v ospredju evangelija duhovno sporočilo, so omenjene polemike poudarjene zato, da bi verniki doumeli, da je bistvo verskega življenja v popolni predanosti Bogu ne pa v izpolnjevanje tradicionalnih norm. Slepota, ki je osrednja tematika četrte postne nedelje, postavlja pred nas ogledalo, da bi videli, ali nismo morda tudi mi slepi verniki, ki se držimo določenih cerkvenih zapovedi zgolj zaradi tradicije ali pa imamo v ospredju živ odnos z osebo Jezusa Kristusa? V evangeljskem odlomku poslušamo o ozdravljenju človeka, ki je bil že od rojstva slep. Na podlagi njegove vere ga Jezus ozdravi. Namesto, da bi se ljudje veselili njegovega ozdravljenja, postane njegovo novo stanje zanj oteževalna okoliščina, ki ga prisili v obrambno držo. Vzporedno s tem lahko primerjamo nekoga, ki je bil od rojstva napačno poučen v krščanstvu. Ko po določenih letih spozna pravi pomen krščanstva in začne živ odnos z Jezusom Kristusom, mu postane nova okoliščina težava sredi t. i. krščanske skupnosti. Vprašajmo se: ali smo morda tudi mi že od rojstva slepi in ali ne potrebujemo tudi mi ozdravljenja?

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«.« (Rim 5,5)

http://konstruktivno.blogspot.com/2011/03/nagovor-3-postna-nedelja-samarijanka

»JAZ SEM, KI GOVORIM S TEBOJ.« (Jn 4,26)

Vprašajmo se ali se resnično zavedamo, da je Bog vedno na razpolago, če mu želimo kaj povedati? Še več: tudi Bog nam nenehno govori. Vprašanje pa je, če se z njim sploh želimo pogovarjati in ga s tem tudi poslušati? Vsak izmed nas ima skoraj vedno pri sebi kakšen uradni dokument s katerim lahko na zunaj izkazuje svojo identiteto. Kristjan bi moral poleg osebnega dokumenta vedno imeti pri sebi Sveto pismo, iz katerega bi lahko bral in hkrati poslušal Božjo besedo. Tudi Samarijanka iz Janezovega evangelija ni imela v zavesti, da lahko govori z Božjim Sinom. Zaradi tega si je uredila življenje po svoji meri in lastnih občutkih, saj je v življenju zamenjala pet mož in tudi temu, ki ga je imela v trenutku srečanja z Jezusom, ni pripadala z vsem srcem (Jn 4,18). Oči njenega srca pa so se odprle, ko je videla, da jo Jezus vidi v dno duše, kljub temu pa je zaradi njenega polovičarskega življenja ne obsoja. Samarijanko je spremenilo srečanje z Jezusom in od takrat se je zavedala, da je lahko vedno v njegovi bližini, le če se bo ona za to odločila. Kakor Samarijanka smo tudi ljudje današnjega časa pred svobodno izbiro: ali si urejamo življenje po trenutnih občutkih ali pa zaupamo, da je Gospod tisti, ki ureja naše življenje.