»Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ‘Vstanite in ne bojte se!’«.« (Mt 17,7)

http://en.wikipedia.org/wiki/Abraham

»POJDI IZ SVOJE DEŽELE.« (1 Mz 12,1)

Slovenija je, v primerjavi z drugimi državami, po površini zelo majhna.  Za nekoga, ki se vozi v službo 100 km velja, da ima službo daleč od doma. Za nekoga, ki pa živi npr. v Franciji pa je takšna razdalja med krajšimi, saj se tam veliko ljudi vsak dan vozi v službo tudi 300 km daleč. Kakor je omejena površina naše države, tako je omejeno tudi naše razmišljanje. Zelo radi smo omejeni v razmišljanju, saj nam pogovori ne sežejo dlje kot do vremena, politike in tistih ljudi, ki jih ni v naši bližini. Podobno je tudi na področju verskega življenja. Zelo radi ohranjamo stare ljudske običaje, saj si velike noči npr. ne moremo zamisliti brez velikonočnega zajtrka, medtem ko je Slovencem dokaj tuje obhajanje velikonočne vigilije, ki je liturgija vseh liturgij, kar pomeni, da bi se je moral udeležiti vsak kristjan. Za vzornika pri tem velja gotovo očak Abraham, ki je zmogel oditi iz svoje dežele, kar lahko v sporočilu svetopisemskega besedila pomeni, da je zapustil svoje stare tradicionalne navade in se je odločil za oseben odnos z Bogom. Tudi mi smo povabljeni, da še posebej v postnem času razmislimo ali nismo morda sužnji raznih navad in razvad. Z Božjo pomočjo tudi mi začnimo nov odnos z Bogom.

»Kača pa je bila bolj prekanjena od vseh živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog.« (1 Mz 3,1)

http://home.kpn.nl/wingding/zoon.htm

»NA ROKAH TE BODO NOSILI.« (Mt 4,6)

Za človeka je ena največjih skušnjav, da od ljudi prejema občutek pomembnosti. S tem se je soočil tudi Jezus, ko mu je hudič ponujal ta občutek, ki je izražen z besedami »na rokah te bodo nosili« (Mt 4,6). Hudičeve skušnjave niso zgolj mitološke zgodbe ali oddaljena preteklost, ampak so aktualne v vsakem času in za vsakega človeka. Posebej so jim podvrženi tisti, ki zavzemajo odgovorne položaje tako v družbi kot v Cerkvi. Kolikokrat lahko slišimo, da npr. ljudje hvalijo duhovnika in ga ocenjujejo na podlagi fizičnih sposobnosti in na podlagi njegove (narejene) prijaznosti. Ker je tudi duhovnik samo človek, lahko hitro podleže občutkom ugodja in namesto evangeljske resnice postavlja v ospredje zahteve ljudstva, ki pa so lahko večkrat tudi v nasprotju z evangelijem. Tisti, ki je odgovoren za evangelizacijo Božjega ljudstva, je v prvi vrsti odgovoren, da Božjemu ljudstvu govori resnico. Resnica pa je, da nas Bog lahko rešuje samo če se mu izročamo takšni, kakršni smo v resnici. Edini, ki nas lahko nosi na svojih rokah je Bog. Če se prepustimo človeškim rokam, to v končni fazi terja določeno ceno. Jezus se je odločno uprl hudičevim skušnjavam, z njegovo pomočjo se jim lahko upremo tudi mi.

»Imejte nas za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti.« (1 Kor 4,1)

http://skratek5.blog.siol.net/2008/07/05/emancipacija-in-solidarnost/

»NE BODITE V SKRBEH ZA JUTRI.« (Mt 6,34)

Ljudje smo nagnjeni k temu, da poveličujemo preteklost in pričakujemo svetlo prihodnost. Skoraj na vsakem koraku lahko namreč slišimo besede češ, »kako je bilo včasih vse lepo«. Prav tako lahko slišimo govorjenje o dogodkih v prihodnosti, češ, »da se bo že vse uredilo« ali pa tudi, da nas v prihodnosti ne čaka nič kaj dobrega. Na eni strani preveč ukvarjanja s preteklostjo in na drugi strani s prihodnostjo, lahko človeka privede v ohromelost za sedanji trenutek. Vse prevečkrat namreč pozabljamo, da je preteklost že minila, prihodnosti še ni, edina priložnost za polno življenje je samo v sedanjosti. Jezus govori, da naj nas ne skrbi za jutri, saj je »dovolj dnevu njegova lastna teža.« (Mt 6, 34) Ker ne vemo, če bomo sploh še dočakali nov dan imamo konkretno priložnost v sedanjem trenutku. Samo v sedanjosti lahko slavimo Gospoda, se mu zahvaljujemo za preteklo življenje in ga hkrati prosimo, da bi nas blagoslavljal tudi v prihodnosti. Prav tako imamo samo v sedanjosti priložnost, da oznanjamo veselo oznanilo evangelija. V postnem času, ki je pred nami, lahko vse svoje življenjske moči usmerimo v oznanjevanje Božje navzočnosti v človekovem sedanjem trenutku.

»Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?.« (Mt 5,46)

http://www.croatianhistory.net/etf/krekd.html

»NE SOVRAŽI SVOJEGA BRATA.« (3 Mz 19,17)

Ljudje smo lahko priče vsakodnevnemu raznovrstnemu nasilju. Spremljamo ga lahko preko medijev, v naši okolici ali celo v lastnih družinah. Smo že kdaj pomislili, da smo lahko tudi mi povzročitelji nasilja, kljub temu da se to morda ne dogaja v naši bližini? Nasilje ni individualna zadeva, ki bi jo lahko pripisali samo tistemu, ki ga fizično izvaja. Nasilje je posledica vsote grešnih dejanj, ki jih povzročamo ljudje. Nasilje je lahko posledica zamere in sovraštva, ki ga gojimo v srcu do določenih ljudi. Ko slišimo ali vidimo, da se dogaja nasilje, moramo najprej pogledati v lastno srce. Če v njem prevladujejo temne misli, s tem že vplivamo na druge. Da je temu res tako se lahko spomnimo na trenutke, ko smo bili v kakšni družbi pa je bilo zaradi ene osebe, ki je, morda celo neverbalno, izražala negativna čustva, zamorjeno ozračje. Prav tako pa se je zgodilo tudi v nasprotnem primeru, ko je nekdo z veliko dobre volje, držal družbo pokonci v veselem razpoloženju. Če želimo prispevati k medsebojni povezanosti med ljudmi, iz sebe najprej odstranimo negativna čustva do drugih ljudi. Naj bo v središču našega srca misel, da je vsak človek Božja podoba, in da je naša dolžnost človeku izkazovati ljubezen.