»Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« (Iz 49,6)

Foto-vir: http://www.misteriji.net/forum/index.php?f=10&t=978&rb_v=viewtopic

»GLEJTE, JAGNJE BOŽJE« (Jn 1,29)

Preteklo nedeljo, ko smo obhajali praznik Jezusovega krsta, smo videli Jezusa, kako se je postavil v vrsto grešnikov, ki so Janezu Krstniku priznavali svoje grehe. Potem, ko Janez krsti Jezusa, pa ljudem pokaže na Jezusa in reče o njem, da je »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta«. (Jn 1, 29) Te besede poslušamo pri sveti maši, neposredno pred obredom svetega obhajila. Janez kot glasnik Jezusa Kristusa, jasno izpriča, da je On tisti, ki je prišel na svet, da bo nase prevzel greh vsega človeštva. Jezus je to uresničil, ko je umrl na križu in s tem uničil greh in smrt. Vsak človek, ki prizna svoj greh, se ga pokesa in ga izroči Jezusu, je osvobojen in na ta način kot svoboden človek živi evangelij in pričuje zanj. Izročanje greha se ne zgodi enkrat za vselej, ampak se dogaja skozi vse življenje. Vsak človek nenehno greši; bodisi da ponavlja enake grehe; bodisi da pada v različno vrsto grehov. Pri tem je bistvenega pomena, da ne obupa sam nas sabo, saj Gospod zagotovo ne obupa nad nikomer. Najbolj nevarno pa je, da človek sam zase misli, da je brez greha. V tem primeru postane sam svoj sodnik in sam svoj odrešenik. Ne predajmo se, ampak nenehno zaupajmo v brezmejno Božje usmiljenje.

»Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj.« (Mt 3,17)

Foto-vir: http://zupnija-metlika.rkc.si/joomla/
»MOJ IZVOLJENI, KI SE GA VESELI MOJA DUŠA« (Iz 42,1)

Božja beseda na praznik Jezusovega krsta nam predstavi Jezusa, ki kot tridesetletni mož stoji v vrsti z grešniki, ki čakajo na krst Janeza Krstnika. Jezus tako že na začetku javnega delovanja pokaže, da je prišel na svet zato, da bi dokončno uničil greh in osvobodil človeka, ki je zaradi greha obtičal v izgubljenem stanju. K Janezu Krstniku so prihajali tisti, ki so grešili, vendar so se svojih grehov pokesali in so s simbolno gesto potopitve v reko Jordan, bili grehov tudi očiščeni. Jezus pa ni imel nobenega greha, zato mu niti ni bilo potrebno biti v vrsti med grešniki. Vendar je s svojim dejanjem jasno izpričal, da se je spustil na raven vsakega človeka, ki priznava svoj greh. Jezus se s krstom v Jordanu usmeri na pot proti Jeruzalemu, kjer s smrtjo na križu dokončno uniči greh in smrt ter tako uresniči Očetovo voljo. Jezusovo delovanje na zemlji je v popolni poslušnosti Svetemu Duhu, kar pomeni, da je bilo vse, kar je na zemlji storil, izvrševanje Očetove volje. Kristjani smo s krstom sprejeli dolžnost in pravico, da v moči Svetega Duha uresničujemo Božjo voljo. Kakor Jezusa, tudi nas vodi pot v »Jeruzalem«, kjer nas čaka križ, ki bo dopolnil naše življenje. Vprašanje pa je ali smo ga pripravljeni brezkompromisno sprejeti?

»On naj razsvetli oči vašega srca.« (Ef 1, 18)

»HITRO SE ŠIRI NJEGOVA BESEDA« (Ps 147, 15)

Imamo zares občutek, da se danes Božja beseda hitro širi? Glede na izkušnje, ki jih imamo, se zdi, da ljudje Božjo besedo vse manj upoštevajo. To dejstvo potrjujejo tudi pastoralne statistike, ki iz leta v leto prikazujejo nižje številke, ki se tičejo življenja vernikov. Pastoralne statistike nam lahko le delno govorijo o dejanskem verskem stanju. Lahko nam povedo samo o zunanjih oblikah izpovedovanja vere, ne morejo pa nam prikazati dejanskega notranjega stanja posameznika in določene cerkvene skupnosti. Tudi, če iz leta v leto beležimo nižje številke, kar se tiče pripadnosti katoliški veri, to ne pomeni, da lahko sklepamo, da krščanstvo pri nas izginja. Zaradi močnega tradicionalizma v preteklosti niti ni bilo mogoče preživeti drugače, kakor pa da je človek vsaj na zunaj pripadal Cerkvi. Danes pa je vse bolj v ospredju svoboda posameznika glede pripadnosti določeni verski skupnosti. Zato lahko v zadnjih letih bolj govorimo o izginjanju tradicionalizma in o porastu svobodne osebne odločitve za določeno veroizpoved. V letu, ki je pred nami, si lahko postavimo za izziv, da se vsak dan posebej v popolni svobodi odločimo za popolno poslušnost Božji besedi.

»Kdor spoštuje očeta, bo dosegel odpuščanje grehov, kdor slavi svojo mater, zbira zaklad.« (Sir 3, 3–4)

http://www.muzej-menges.si/slovenscina/razstave/jaslice.htm

»KRISTUSOV MIR NAJ KRALJUJE V VAŠIH SRCIH« (Kol 3, 15)

Na nedeljo po božiču obhajamo praznik Svete Družine. Verjetno si Sveto Družino predstavljamo kot skupnost, v kateri so med Jezusom, Marijo in Jožefom vladali idealni medsebojni odnosi, v katerih so bili vsi blaženi od polnosti ljubezni. Vendar nam že odlomki iz Svetega pisma, ki se nanašajo na Sveto Družino, govorijo, da so bili tudi njeni člani podvrženi človeškim zakonitostim. V današnjem odlomku smo priče prvemu Jezusovemu preganjanju, ko ga hoče umoriti kralj Herod, iz strahu pred izgubo oblasti. (Mt 2, 13–23) Poleg preganjanja pa smo lahko v Sveti Družini priče tudi medsebojnim konfliktom, kar je še posebej razvidno iz odlomka o dvanajstletnem Jezusu v templju. (Lk 2, 41–52) V čem nam je lahko potem za zgled Sveta Družina? V tem, da so kljub stiskam in medsebojnim konfliktom vedno zaupali drug v drugega in v Božjo pomoč. Medsebojno spoštovanje in pripravljenost za iskren pogovor, kljub različnim mnenjem, je bistvenega pomena za obstoj družine in vsake druge človeške skupnosti. Le s takšnim pristopom lahko med nami zavlada Kristusov mir, ki je eden od bistvenih sadov Gospodovega učlovečenja.