»Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s Križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Gal 6, 14)

ZA TEBOJ BOM HODIL, KAMOR KOLI POJDEŠ (Lk 9, 57)

Vprašajmo se, kolikokrat v življenju smo se že navdušili za določeno stvar ali celo osebo, potem pa je naša navdušenost po določenem času minila in smo življenje zopet usmerili na stare »tirnice«? Verjetno smo že večkrat v življenju doživeli tudi navdušenje nad krščanskim življenjem, h kateremu nas je spodbudil kakšen zunanji dogodek, pa smo se tudi tukaj po določenem času »ohladili«. Če hočemo zares živeti krščansko življenje, zahteva to od nas popolno predanost, brez vsakega kompromisa. Napačno pa bi bilo misliti, da pomeni krščansko življenje za nekoga večjo za drugega pa manjšo predanost. V miselnosti »zahodnega« kristjana se je v zadnjem tisočletju ustalilo mnenje, da morajo biti duhovniki in redovniki bolj predani Bogu, kot pa laiki. Takšno razmišljanje je napačno in vodi v prelaganje odgovornosti za evangelij zgolj na t. i. višji sloj. Po krstu smo vsi verniki poklicani in poslani, da živimo in pričujemo za evangelij, v središču katerega je Jezus Kristus. Lepo bi bilo, če bi vsak vernik ponovno premislil, kaj so on ali njegovi starši obljubili pri krstnem obredu. Morda je počitniški čas primeren tudi za premislek o tem?

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Lk 9, 20)

VSI STE EDEN V KRISTUSU JEZUSU (Gal 3, 28)

V hinduističnih verstvih je uveljavljen kastni sistem, ki deli ljudi po vrednostnih skupinah. Vsak človek je, glede na njegovo moralno vrednost v prejšnjem življenju, uvrščen v določeno kasto. Če je bil v prejšnjem življenju velik grešnik, bo v tem življenju uvrščen v nizko kasto, če pa je bil moralno neoporečen, se bo rodil v višji ali celo najvišji kasti. Krščanstvu je kastni sistem tuj, kajti v Jezusu Kristusu smo vsi enakovredni, kar pomeni, da smo v Božjih očeh vsi ljudje enako ljubljeni. Postavlja pa se vprašanje ali v Katoliški cerkvi zares sledimo Božjemu naročilu? Če pozorno pogledamo Cerkveno ureditev v zadnjih tisoč letih, lahko opazimo, da imamo veliko podobnosti s kastnim sistemom. Verniki se delimo na laike in klerike. Kleriki se delijo na nižjo in višjo duhovščino, katerih glava je papež kot »sumus pontifex« (vrhovni svečenik). S to delitvijo ne bi bilo nič narobe, če bi jo kristjani pojmovali v duhu služenja. Velikokrat pa razni nazivi in častne službe v Cerkvi zameglijo bistveno sporočilo krščanstva, ki je v pripadnosti Sveti Trojici, kar pomeni, da ne glede na položaj, živimo v popolni predanosti Bogu, kar nas usmerja v predanost bližnjemu.

»Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!« (Lk 7,50)

SKUPAJ S KRISTUSOM SEM KRIŽAN (Gal 2, 19)

Marsikdo misli, da je krščanstvo pripomoček za lajšanje težav v življenju. Takšnega kristjana lahko imenujemo tudi »priložnostni kristjan«, saj se obrača na Boga le takrat, ko kaj rabi, npr. zdravje, denar, srečo, službo, ljubezen. Za omenjene stvari ljudje prosijo tudi vedeževalce, zato se lahko krščanska vera pri komu hitro znajde na enakovredni lestvici, na kateri so tudi vedeževalci in razni t. i. zdravilci. Biti kristjan v pravem pomenu besede, ne pomeni biti brez skrbi, ampak pomeni popolnoma zaupati v Troedinega Boga. Ko je Jezus visel na križu, ni čutil brezskrbnosti, ampak je bil v hudi preizkušnji trpljenja. Kljub temu pa je v tistih urah v polnosti izpolnjeval svoje poslanstvo na zemlji. Kristjani smo po krstu in birmi potopljeni v Kristusa, kar pomeni, da želimo v polnosti posnemati križanega Kristusa. Edina razlika med kristjanom in nekristjanom je v tem, da kristjan v svojem trpljenju vidi smisel, nekristjan pa ga ne vidi. Biti prerok v današnjem času je tesno povezano z vsakršnim trpljenjem, ki lahko doleti človeka. Kristjan je tako lahko tudi v preizkušnjah znanilec polnosti življenja. Si upam biti pravi kristjan?

»Naj ti moja duša nenehno prepeva. Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil.« (Ps 30, 13)

MLADENIČ, REČEM TI: VSTANI! (Lk 7, 14)

V zadnjih dvajsetih letih smo priče zatonu moškega spola. Ob tem dejstvu krožijo različne teorije, med njimi najbolj ta, da na moške hormone vplivajo kemikalije,  katere moški na različne načine vnašajo v svoje telo. Posebej nevarne so kemikalije, katere v svoje telo vnašajo nosečnice. Z vnašanjem kemikalij pa negativno vplivajo na razvoj ploda v svojem telesu. Moški hormoni ostanejo na polovici razvoja, posledica tega pa je egocentrično narcisoiden moški. Takšni moški so zato nesposobni za ustvarjanje medsebojnih odnosov. Narcisoidno usmerjeni moški so zelo prisotni v bančništvu in politiki. Zato lahko upravičeno sklepamo, da je za današnjo splošno svetovno krizo v veliki meri kriva nezrelost današnjih moških. Evangeljski odlomek o mladeniču, katerega Jezus obudi od mrtvih, lahko še posebej velja za današnje moške, ki so v svojem poslanstvu praktično mrtvi. Tudi dejstvo, da se je v zadnjih desetletjih število moških spermijev zmanjšalo za polovico, govori o omrtvelosti moških. Če želimo  v prihodnje še graditi zemeljsko skupnost na zemlji, potrebujemo veliko modrosti, predvsem pa vero v Gospodovo besedo ozdravljenja.