»Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« (1 Kor 15, 9)

TUKAJ SEM, POŠLJI MENE (Iz 6, 8)

Začetek poklica preroka Izaije je nenavaden. V Svetem pismu lahko beremo, da Bog prvi pokliče preroka. Prerok Izaija pa se sam samozavestno ponudi za Gospodovega preroka. Vidimo lahko, da je pri vsakem človeku drugačen začetek opravljanja določenega poklica. Nekdo, ki človeka pozna, lahko na podlagi njegovih talentov vidi, kaj mu gre najbolj od rok in ga s svojo besedo tudi spodbudi. Drugi pa lahko na podlagi spoznanja o samemu sebi ugotovi, kaj mu gre najbolje od rok. Tako je tudi na področju verskega poklica. V našem primeru Izaija sam spozna, da je rojen za preroka, zato pogumno stopi pred Boga in mu predlaga, naj ga pošlje. Izaijev zgled je lahko v izziv tudi nam. Če pogledamo samo na raven župnije se velikokrat zgodi, da je težko dobiti človeka, ki bi prevzel odgovornost za določen projekt ali za vodenje župnijske skupine. Navadno se izgovarjamo, da lahko zadevo naredi nekdo drug, poleg tega pa nimamo alternativne rešitve. Lepo bi bilo, če bi nekdo pozvonil na župnijska vrata in povedal, da ima npr. talent za poslušanje ljudi in bi lahko prevzel odgovornost za spremljanje in pomoč ljudem, ki so v duševni stiski. Obstaja pa še veliko drugih možnosti…

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal.« (Jer 1, 5)

LJUBEZEN NIKOLI NE MINE (1 Kor 13, 8)

Hvalnica ljubezni iz prvega pisma Korinčanom je eden izmed najbolj znanih odlomkov v Svetem pismu. (1 Kor 13) Večina poročnih obredov ima ta odlomek vključen v besedno bogoslužje. Postavlja pa se vprašanje, zakaj ljudje kljub temu da zagotavljamo, da imamo v sebi sposobnost, da ljubimo, še vedno občutimo strah pred minljivostjo? Gotovo je, da se strahu pred minljivostjo ne bomo nikoli znebili, ker smo nepopolni in imamo v sebi nagon po preživetju. Dejstvo pa je, da lahko strah omejimo. Kristjani imamo nedvoumen recept: bolj, ko živimo v povezanosti z Bogom, ki je ljubezen, bolj imamo v sebi gotovost varnosti. Na ta način postaja zemeljsko življenje za nas zgolj »prehodna postaja« na poti v večno življenje. V praksi to pomeni, da prioriteta našega življenja ne sme biti skrb za materialne dobrine ali celo ukvarjanje s tem, da ima nekdo več kakor mi. Naša najpomembnejša skrb mora biti, kako bomo skušali v vsakem trenutku življenja živeti v povezanosti z Bogom. Če bo Bog v središču naših src, potem ga bomo z veseljem prinašali tudi v srca bratov in sester, h katerim nas Bog pošilja. Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi se čutili ljubljene in, da bi občutek ljubljenosti prinašali drugim.

»Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« (1 Kor 12, 5–6)

KARKOLI VAM REČE, STORITE (Jn 2, 5)

Marija, Božja Mati,  v Svetem pismu spregovori šestkrat. Njene zadnje besede so besede iz svatbe v Kani Galilejski, ki so zapisane v Janezovem evangeliju: »Karkoli vam reče, storite.« (Jn 2, 5) Kljub temu da je v Svetem pismu malo Marijinih besed, jih verjetno manj upoštevamo, kot pa tiste, ki naj bi jih povedala pri svojih prikazovanjih. Pri tem razmišljanju ne gre za polemiko o verodostojnosti Marijinih prikazovanj, ampak za pravilno umestitev Božje besede v življenje kristjana. Bistvo Marijinih svetopisemskih besed je v tem, da je v ponižnosti in hvaležnosti popolnoma predana Bogu. Njene zadnje besede »Karkoli vam reče, storite.«, nam jasno povedo, da je Jezus Kristus tisti, ki ga moramo poslušati z vsem srcem in z vso predanostjo. Marija je vzor ponižne vernice, ki postavlja Boga v središče svojega življenja. Zato je njeno sporočilo iz Svetega pisma povsem dovolj za naše krščansko življenje. Karkoli naj bi že sporočala na mestih prikazovanja, ima manjšo vrednost kot pa sporočilo v Svetem pismu. Za kristjana je temeljna knjiga Sveto pismo, zato vsa druga literatura, v primerjavi s Svetim pismom, zavzema obrobno mesto. Naj bo Božja beseda luč na naši življenjski poti.

»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu.« (Iz 40, 3)

NAD TEBOJ IMAM VESELJE (Lk 3, 22)

Veseli smo vsakega človeka, ki nam stori kaj dobrega. Veseli smo tudi, če mi sami storimo kaj dobrega drugemu. Vprašanje pa je, če smo veseli tudi tistega, ki nam stori kaj slabega ali nas celo razočara? Bog nima omejitve z veseljem nad človekom. Veseli se vsakega, tistega, ki dela dobro in tistega, ki dela slabo. Razlika je v tem, da se Bog ne veseli slabega dejanja. To pomeni, da je potrebno razlikovati med osebo in med dejanjem, ki ga oseba stori. Če se z dejanjem nekoga ne strinjam, ne pomeni, da se ne strinjam z osebo, ki je dejanje storila. Če se ne strinjam z osebo, potem je potreben samo še splet zunanjih okoliščin, da to osebo tudi fizično onemogočim. Praznik Jezusovega krsta je praznik veselja nad Božjim otroštvom. Bog Oče se veseli svojega Sina, ki po Janezovem krstu stopa iz reke Jordan, na pot svobode vsega človeštva. S tem Bog Oče izrazi veselje nad svojim Sinom in veselje nad začetkom njegove odrešenjske poti. Kristjani smo po zakramentu krsta Božji posinovljenci, zato se Bog veseli tudi nas, ker smo njegova ustvarjena bitja. Še bolj pa se nas veseli, če izpolnjujemo Njegovo voljo. Božja volja je, da v veselju in gorečnosti oznanjamo evangelij.