»Zmeraj z veseljem molim za vas vse.« (Flp 1, 4)

VSE ČLOVEŠTVO BO VIDELO BOŽJE ODREŠENJE (Lk 3, 6)

Ali smo se kdaj vprašali kakšna je razlika med čakanjem in pričakovanjem? Čakamo v vrsti pred blagajno, na pošti, pri zdravniku, na zeleno luč na semaforju; čakamo lahko tudi na začetek in tudi na konec svete maše. Če nekaj čakamo, potem lahko to čakanje vključuje tudi nestrpnost, ker jemljemo čas čakanja kot nujno zlo. Če pa zgoraj naštete primere vzamemo kot čas pričakovanja, pa lahko ta čas dobi povsem drugačno vsebino. Če npr. čas pred začetkom svete maše napolnimo s pričakovanjem, tako da si vzamemo nekaj minut za razmislek o pomenu svete maše ali prej preberemo berila, ki jih bomo slišali, potem bo čas pred sveto mašo dobil bogato vsebino. Če celoten adventni čas preživimo v pričakovanju božiča, potem bomo v tem času odstranili vse stvari, ki nam kalijo notranji mir. Lahko se izogibamo hitenju, nakupovanju, zunanjemu hrupu, itd. Namesto tega lahko sprejmemo odločitev, da bomo bolj počasi hodili, bolj počasi vozili, da bomo kakšen večer namesto pred televizijo, sedli pred Sveto pismo. V adventnem času se lahko ozremo v svojo notranjost in premislimo, kaj je tisto kar povzroča v nas nemir in to izročimo Gospodu. Ali sedaj poznamo razliko med čakanjem in pričakovanjem?

»Vodi me v svoji resnici in me uči, saj si ti Bog moje rešitve; vate upam ves dan.« (Ps 25, 5)

VAŠE ODREŠENJE SE PRIBLIŽUJE (Lk 21, 28)

Po trgovskih centrih lahko že od oktobra dalje vidimo in kupimo adventne in tudi božične simbole. V splošni govorici se mesec december v zadnjih letih imenuje »veseli december«. Ob vsem tem pa je najbolj zaskrbljujoče, da kristjani tiho pristajamo na novo stanje, ki je posledica premišljenih potez trgovcev. Božični praznik je postal zgolj vzrok velikih nakupovanj. Namesto, da bi ves adventni čas pripravljali naša srca za prihod Odrešenika, nas skrbijo zgolj materialne stvari, ki nas na božični praznik dobesedno oropajo bistva praznovanja. Poteze trgovcev nas ne smejo zbegati ali celo vsrkati v njihov način mišljenja. Če z današnjo nedeljo začenjamo štiritedensko pripravo na božični praznik, vzemimo to z vsem srcem in z vso resnostjo. Ne bojmo se za zunanji videz, ampak skrbimo za lepoto srca. »Močni čas« kot je adventni čas je namenjen predvsem temu, da odstranimo iz življenja vse tisto, kar nas bega in pušča v nas nemir. Naj bo adventni čas tih čas, kjer bomo s postom, molitvijo, z dobrimi deli, kesanjem in pokoro, pripravili pot Gospodu v središče našega življenja. Naj ne bo mesec december »veseli december«, ampak čas spreobrnjenja in čas poglobitve vere v Jezusa Kristusa.

»Jaz sem Alfa on Omega, govori Gospod«. (Raz 1, 8)

NJEGOVA OBLAST JE VEČNA OBLAST (Dan  7, 14)

Z zadnjo navadno nedeljo, ki je posvečena Jezusu Kristusu Kralju vesoljstva, končujemo Cerkveno leto. Konec Cerkvenega leta sovpada z naravo, ki v mesecu novembru dokončno umre. Umiranje narave nas lahko spominja na konec našega življenja, ki se nezadržno bliža. Človek ima v svoj razum vgrajeno zavedanje o svoji minljivosti. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako bo minljivost vključil v svoj vsakdanjik. Ker kristjani verujemo (naj bi), da se polnost življenja začne v trenutku smrti, smo poklicani, da v krhkost človekovega življenja vnašamo upanje na popolno srečo v nebeškem kraljestvu. Praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva nas opominja, da je Jezus Kristus premagal minljivost človekovega življenja s tem, da je samega sebe umestil v smrt in jo na velikonočno jutro premagal. Kdor veruje v Kristusovo zmago nad smrtjo, hkrati skupaj z Njim premaguje lastno minljivost. Živeti v osebnem odnosu z Jezusom Kristusom pomeni, živeti večno življenje že v fizičnih okvirih. Smrt lahko na ta način postane »vrata prehoda« iz zemeljske omejenosti v nebeško neomejenost. Če bomo že v sedanjem trenutku z Njim, ki je premagal smrt, bomo že sedaj skupaj z Njim zmagovalci večnega življenja.

»Z eno samo daritvijo je torej za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.« (Heb 10, 14)

ZA TISTI DAN ALI URO PA NE VE NIHČE (Mr 13, 32)

Bolj, ko se bližamo koncu Cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda usmerja v minljivost vsega, vključno v minljivost našega življenja. Ljudje se zaradi zavedanja samega sebe zavedamo tudi svoje minljivosti. Vprašanje pa je, ali minljivost resnično vključujemo v sestavni del našega življenja? Če pa se že zavedamo tega, vseeno radi ugibamo, kdaj bomo umrli, zanima nas tudi kdaj bo konec sveta. Jezus nas z besedami »za tisti dan ali uro pa ne ve nihče«, postavlja na realna tla, hkrati pa nam posredno svetuje, da naj se ne ukvarjamo s časom naše smrti in časom konca sveta. Po svetu kar mrgoli vedeževalcev, ki na račun naše naivnosti služijo ravno z napovedovanjem prihodnosti in tudi z napovedovanjem konca sveta. Tudi za konec tega koledarskega leta nam obljubljajo konec sveta, s čimer nas »osveščajo« tudi sredstva družbenega obveščanja. Kljub temu da je bil že neštetokrat napovedan konec sveta, še vedno nasedamo in polnimo žepe t. i. novodobnim prerokom. Jezus želi, da bi se zavedali svojega konca, hkrati pa želi, da bi zato preživeli to kratko življenje tako, da bi z Njegovo križano ljubeznijo napolnjevali vsak trenutek našega življenja.