»Gospod odpira oči slepim, Gospod dviga potrte, Gospod ljubi pravične.« (Ps 146, 8)

TA PA JE DALA OD SVOJEGA UBOŠTVA VSE (Mr 12, 44)

V pogovoru mi marsikdo pove, da je ob pospravljanju hiše odkril veliko odvečnih oblačil in obutve, katera je oddal v zbiralnik, ki je namenjen za potrebe Karitas. Res je, da je za tiste, ki nimajo dovolj oblačil, ta pomoč zelo dobrodošla, vendar je vprašanje, če pri tem lahko govorimo o žrtvi? Evangeljski odlomek o ubogi vdovi nam pove, da ni bistveno koliko prispevamo, ampak temveč kakšna je pri tem naša žrtev. V tempeljsko zakladnico so mnogi bogati metali velike količine denarja, vendar niso veliko žrtvovali, ker so metali od svojega preobilja. Vdova pa je vrgla malo, vendar je dala vse svoje premoženje, kar pomeni, da je bila njena žrtev velika. Odlomek o ubogi vdovi nas želi izzvati v smeri našega odnosa z Bogom. Koliko časa sem pripravljen darovati Bogu? Nič? Nekaj minut? Eno uro? En dan? Ves teden? Vse življenje? Če sami sebe imenujemo kristjani, potem vprašanje fizičnih omejitev odpade. Bogu posvetimo ves čas, vse svoje življenje in vse, kar prejmemo od Boga. Če smo posvečeni Gospodu, potem bomo od njega prejeli dovolj razsvetljenja, da bomo znali deliti tudi z brati in sestrami, ki živijo v pomanjkanju. Pomembno je, da od tega kar imamo, s srcem vse podarimo Gospodu.

»Ljubim te, Gospod, moja moč in moja skala, Gospod, moja trdnjava in moj osvoboditelj.«  (Ps 18, 2–3)

GOSPOD JE NAŠ BOG, GOSPOD JE EDINI! (5 Mz 6, 4)

Ko gremo v trgovino po nakupih, redko kupimo le tisto, kar smo si zamislili. V nakupovalnem vozičku se znajdejo tudi stvari, ki jih ne potrebujemo in jih vzamemo za vsak primer, če nam kdaj pridejo prav. Podobno si predstavljamo tudi naše krščansko življenje. Sicer verujemo v Boga, za vsak primer pa kdaj pokličemo kakšno vedeževalko, beremo horoskope, itd. Prav tako ravnamo v odnosu do zakramentov. Zakramente krsta, birme in evharistije prejmemo, ker nikoli ne vemo, kdaj nam pridejo prav, saj to nič ne boli. Po drugi strani pa ne želimo prejeti prejmemo zakramenta svetega zakona, ker ta zakrament zahteva polno človekovo odgovornost. Življenje v zakonu velikokrat tudi boli, poleg tega pa ima človek sitnosti, ker mora hoditi po upravni enoti, če se hoče ločiti. Vse zgoraj našteto je sad nezrelega krščanstva, ki mu lahko rečemo »izbirno krščanstvo«. Izberemo namreč tisto, kar nam godi. Gospod pa je zahteven in želi, da se mu popolnoma podarimo v vseh življenjskih situacijah. Če bomo Boga postavili v središče našega življenja, in, če bomo s srcem verovali v svobodo, ki nam jo po križu podarja Jezus Kristus, potem bomo brez kompromisov na poti v Božje kraljestvo.

»Vemo, da bomo njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je.« (1 Jn 3, 3)

POJDI, TVOJA VERA TE JE REŠILA (Mr 10, 52)

Tisti, ki (še) dobro vidimo, si težko predstavljamo, da bi oslepeli in naenkrat ne bi nič več videli. Morda se nam zdi vid samo po sebi umeven, zato niti ne pomislimo, kako bi bilo, če ga ne bi imeli. Največkrat se šele takrat, ko stvar izgubimo, zavedamo, da smo nekaj imeli in to velja tudi za vid. Še hujše pa je, če je človek slep duhovno, kar pomeni, da je brez vere ali pa je ta zelo šibka. Posledice duhovne slepote so lahko še hujše od telesne slepote. Telesna je omejena največ za čas našega življenja, duhovna pa nas lahko stane večnosti. Odlomek o slepem Bartimaju iz Markovega evangelija nam je lahko za spodbudo, da lahko Jezusa v vsakem času prosimo, da nas ozdravi duhovne slepote. Bartimaj je bil sicer telesno slep, vendar nas sporočilo Božje besede usmerja v globino naše (ne)vere. Vprašanje je, če so tudi naše duhovne oči tako zdrave. Če nam peša telesni vid, to hitro zaznamo, če pa nam peša duhovni vid, pa je vprašanje, če imamo ta čut tudi tako izostren? Dneve okoli praznika vseh svetih lahko izkoristimo zato, da prosimo gospoda, da bi nam v Duhu dal spoznati kaj je prav in, da bi lahko v moči vere pogumno vstali in šli po poti za njim. Pot za Gospodom pa vodi v Jeruzalem, na križ.

»Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« (Mr 10, 44)

TRDNO SE DRŽIMO VEROIZPOVEDI (Heb 4, 14)

V letu vere lahko še posebej razmišljamo o vsebini nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki jo molimo pri sveti maši ob nedeljah in slovesnih praznikih. Kljub temu da nedeljo za nedeljo izgovarjamo besedilo veroizpovedi, nam verjetno še vedno ni čisto jasno kaj pravzaprav je vsebina krščanstva? Če že na vsebinski ravni nimamo razjasnjenih osnovnih pojmov, potem ne moremo govoriti, da imamo oseben odnos z Jezusom Kristusom. Možno je, da smo kristjani zgolj na čustveni ravni, kar pa ne vključuje nujno pravega verskega odnosa z Jezusom Kristusom. Tudi dva, ki se zaljubita, ne moreta govoriti, da drug drugega v resnici tudi ljubita, saj zaljubljenost ni ljubezen, ampak je čustvo, ki lahko preide v ljubezen. Če se hočeta dva, ki tvorita par, v resnici vzljubiti, morata najprej spoznati drug drugega in se na podlagi spoznanja vseh njunih dobrih in slabih strani, vzljubiti. Morda bomo tudi ob premišljevanju, na čemu pravzaprav temelji naša vera, prišli do spoznanja, da naš odnos z Jezusom Kristusom ne temelji na zrelem verskem odnosu, ampak zgolj na čustvih, ki jih zadovoljujemo po lastnih potrebah. Ne ustrašimo se, če bomo prišli do tega spoznanja, ampak začnimo graditi pravi odnos z Gospodom.