»Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del?« (Jak 2, 14)

ČE HOČE KDO HODITI ZA MENOJ… (Mr 8,34)

Ko se včasih med sveto mašo ozrem po cerkvi, opazim neskladje med obrazi, ki izražajo skrb in sveto mašo, ki je daritev našega Gospoda Jezusa Kristusa, iz katere izhaja polnost krščanskega življenja. Ob tem se ustvarja vtis kot da je krščanstvo prisila, iz katere izvira vsa naša slaba volja. Jezus ne pravi, da moramo hoditi za njim, ampak to samo predlaga in hkrati tudi pove pogoje, ki so potrebni, če hočemo biti z njim. »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mr 8, 34) Jezus ne obljublja, da bodo njegovi učenci živeli v blagostanju in brez vsakih skrbi nasprotno: življenje z njim terja od človeka odpoved, ki je okronana z vsakdanjim križem. Potrpljenje, odrekanje in prilagajanje so stvari, ki se jih sodobni človek z vsemi silami otepa, ker vidi v središču sveta samo sebe in svoj užitek. Izkušnje pa kažejo, da bolj, ko ljudje želi(m)jo živeti zase, bolj s(m)o nesrečni. Pravo srečo prinaša samo razdajanje za (D)drugega. Živeti z vsakdanjim križem, pomeni, živeti v ljubezni do Boga, bližnjega in samega sebe. Če želimo biti srečni vzemimo Jezusov predlog zares in bodimo z njim vsak trenutek življenja.

»Gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7, 37)

BOŽJE POVRAČILO, ON PRIHAJA, DA VAS REŠI (Iz 35, 4)

Kadar živimo v miru in blagostanju se velikokrat dogaja, da je Bog na stranskem tiru našega življenja. Ko pa doživimo kakšno stisko se  pogosto pritožujemo, da Bog nič ne stori za nas. Biti kristjan ne pomeni, da živim z Bogom samo takrat, kadar ga potrebujem, ampak sem z Njim štiriindvajset ur na dan. Ko začenjamo novo katehetsko leto, se lahko zgodi, da bo Bog prisoten samo v času svete maše, ob uri verouka, v času srečanja za starše,…, ko pa bomo pri običajnih življenjskih opravilih, pa Bog ne bo dobil pravega mesta. Ne glede na to ali smo aktivni pri pastoralnih obveznostih ali ne, mora biti Bog trdno zasidran v našem življenju. Ob Božji besedi se lahko še bolj zavemo, da je naše življenje nepredvidljivo. Če pa pustimo Gospodu, da nas rešuje v vsakem trenutku življenja, potem je naše življenje postavljeno na trdnih temeljih, katere ne more premagati niti smrt. Prisotnost strahu je posledica nevere v Božjo navzočnost. Zato je lahko novo pastoralno leto, ki bo hkrati tudi leto vere, priložnost, da obnovimo naš odnos z Jezusom Kristusom. Manj strahu in več gorečnosti lahko pripomore, da bo svet še bolj posvečen z Božjo navzočnostjo.

»Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte.« (5 Mz 4, 3)

TO LJUDSTVO ME ČASTI Z USTNICAMI (Mr 7, 6)

Kaj je pri molitvi pomembnejše: količina molitve ali usmerjenost srca?
Vsi bomo takoj odgovorili, da usmerjenost srca. V vsakdanjih pogovorih, ki se nanašajo na molitev, pa večkrat govorimo o količini molitve. Nekdo se mi je pohvalil da na dan zmoli štirinajst rožnih vencev. Vse lepo in prav, če je ves čas molitve srce usmerjeno v Boga. Po drugi strani pa je naša kronična težava raztresenost pri molitvi. Ali raztresenost ne izvira ravno iz tega, ker želimo skozi dan spraviti iz sebe določeno količino molitev, ne glede na njihovo kvaliteto? Našo kvaliteto odnosa z Bogom lahko primerjamo na odnosih z ljudmi. Če nam je neka oseba simpatična, se ne bo nikoli zgodilo, da bi bili v pogovoru z njo raztreseni tako da bi ob tem razmišljali o nečem povsem drugem. Če je naše srce resnično ljubeče usmerjeno v Boga, ne bomo nikoli raztreseni, ampak se bomo s hrepenenjem pogovarjali z njim. Besede Svetega pisma: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene«, veljajo tudi za vsakega izmed nas. Vzemimo si jih k srcu in premislimo ali je naša ljubezen do Boga le na naših ustnicah ali pa je tudi v naših srcih?

»Gospodove oči so uprte v pravične.« (Ps 34, 16)

TRDA JE TA BESEDA. KDO JO MORE POSLUŠATI? (Jn 6, 60)

Šesto poglavje Janezovega evangelija se začne z Jezusovo pomnožitvijo kruha, katere posledica je bila, da so zaradi tega množice hotele postaviti Jezusa za kralja. Čudež pomnožitve kruha je bil le uvod v bistvo šestega poglavja, v katerem Jezus ljudi poučuje, da je On pravi kruha življenja. Velika večina ljudi ni hotela sprejeti te resnice, zato so se raje umaknili od Jezusa. Od velike množice na začetku poglavja, je tako ostala ob Jezusu peščica učencev, pa še oni niso dobro vedeli, pri čem so. Kdor želi biti pravi Jezusov učenec ne sme računati na ugodje in brezskrbnost, ampak na negotovost, predvsem pa na preganjanje in nerazumevanje. Kristjani smo vedno znova razočarani, ker mislimo, da pomeni biti kristjan živeti brezskrbno, kar vključuje, da bo Bog na podlagi nekaj na hitro izmoljenih očenašev in zdravamarij, vse uredil tako da bo prav za nas. Ker se največkrat stvari ne iztečejo tako, kot si želimo, se razočarani jezimo na Boga, ker ne stori tako kot smo si mi zamislili. Jezus je na koncu ostal zapuščen od vseh, pa je kljub temu v polnosti izpolnil Očetovo voljo. Če hočemo biti pravi kristjani, potem ne smemo računati na »Božje privilegije«, ampak na realnost križa.