»Slavil bom Gospoda v vsakem času.« (Ps 34, 2)

VSTANI IN JEJ, SICER BO POT ZATE PREDOLGA (1 Kr 19, 7)

Verjetno ima večina izmed nas izkušnjo pohoda v gore. Za pot, ki jo želimo prehoditi se moramo dobro pripraviti. Na začetku poti smo navadno polni zagona, ko pa se začne prva kriza, začnemo tarnati, morda nam je celo žal, da smo se podali na pot. Na cilj lahko pridemo samo, če smo se prej dobro kondicijsko pripravili in če imamo s sabo dovolj dobro opremo. Ko pa pridemo na vrh gore pozabimo na vse težave na poti in smo neizmerno veseli, ker smo dosegli cilj. Podobno je tudi v našem življenju. Predvsem na začetku nove življenjske poti, bodisi poklicne, bodisi stanovske,… smo polni pričakovanja in gorečnosti. Vprašanje pa je, kako reagiramo, ko se pojavijo prve preizkušnje v obliki krize. Če smo kristjani v pravem pomenu besede, potem vemo, kdo je tisti, ki nas vodi po naši življenjski poti. Jezus Kristus nam daje samega sebe v jed, da lahko prehodimo življenjsko pot. Kljub temu da v življenju doživljamo veliko padcev in porazov, na poti ne omagamo, ker smo okrepljeni z Gospodovo besedo in Gospodovim kruhom. Zato so lahko za nas preizkušnje samo kontrolne točke ob katerih preverimo našo zasidranost v Kristusa.

»Ne živite več, kakor živijo pogani.« (Ef 4, 17)

V LJUBEZNI PRENAŠAJTE DRUG DRUGEGA (Ef 4, 2)

Beseda ljubezen je ena izmed najpogostejše izgovorjenih besed, ki prihajajo iz človeških ust. Kljub temu da je ta beseda pogosta spremljevalka naših pogovorov, se zdi nenavadno, da je na svetu toliko zla, kateremu ni videti konca. Pred kratkim sem v neki televizijski oddaji slišal napoved, da nas na evropskih tleh  v kratkem čaka hud vojni spopad. Karkoli se nam že obeta v prihodnosti, je pomembno, da vsak izmed nas, ki smo odgovorni za življenje v ljubezni, prispeva svoj delček v graditvi Božjega miru. Glede na to, da je Evropa zrasla na krščanskih temeljih, bi lahko pričakovali, da bi bila oaza miru in ljubezni, vendar je bila ravno Evropa priča doslej najhujših spopadov, ki pa so bili v veliki meri tudi medverski spopadi. Nedavno končana vojna v bivši Jugoslaviji je to zelo dobro pokazala. Vsa ta dejstva so lahko nam kristjanom v razmislek, ali je naš odnos z Bogom res ljubezenski ali pa je tudi naše krščanstvo zgolj boj za prevlado in privilegije? Božja beseda nam naroča, da smo v ljubezni dolžni prenašati drug drugega, kar vključuje vsakega človeka, ne glede na njegovo versko ali kakšno drugo pripadnost.

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« (Ps 23, 1)

ČE VAS KAKŠEN KRAJ NE SPREJME… (Mr 6, 11)

Jezus je učence poslal oznanjat Božje kraljestvo v svojem imenu in jim naročil, da naj oznanjajo tam, kjer jih ljudje sprejmejo, kjer pa jih ne sprejmejo, naj od tam odidejo. Iz tega lahko razberemo, da Jezus ni vztrajal pri zakrknjenih ljudeh za vsako ceno, ampak je bil tam, kjer so bili odprtega srca za Božjo besedo. Iz takšnega pristopa bi se lahko tudi mi marsikaj naučili. V času, ko Slovenija trpi pomanjkanje duhovnikov, se zastavlja vprašanje ali je to zares pomanjkanje, ali pa je le odraz nezainteresiranosti ljudi za Božjo besedo? Kljub temu da so cerkve iz leta v leto bolj prazne, še vedno vztrajamo pri enakem številu maš in enakem načinu pastoralnega delovanja. Čeprav je med ljudmi vedno več negodovanja nad duhovniki, še vedno vztrajamo med njimi. Pomanjkanje duhovnikov bi lahko hitro rešili tako, da bi imeli duhovnike tam, kjer si ljudje resnično želijo odnosa z Bogom in so za to pripravljeni tudi kaj storiti in tudi kaj potrpeti. Tam pa, kjer vlada nenehno pritoževanje, začinjeno z »romanji« na škofijo, pa bi situacijo lahko rešili z odpoklicem duhovnika s tem, da ga prestavijo med ljudi, ki jih žeja po Bogu.

»Dovolj ti je moja milost.« (2 Kor 12, 9)

BOG NI NAREDIL SMRTI (Mdr 1, 13)

V človeški govorici se Bog pogosto znajde kot dežurni krivec za tegobe tega sveta. Celo od takšnih, ki se imajo za kristjane lahko slišimo očitke, češ, zakaj Bog nič ne ukrene, ko ubijajo nedolžne ljudi, zakaj nič ne ukrene pri prometnih nesrečah, zakaj nič ne ukrene pri naravnih ujmah, zakaj nič ne ukrene zoper lakoto in izkoriščanje, zakaj nič ne ukrene zoper trpljenje in smrt? Skoraj nikoli pa ne slišimo očitke na račun samega sebe, zakaj jaz nič ne ukrenem zoper nepravilnosti, ki se dogajajo v svetu. Bog ni naredil smrti, niti trpljenja niti drugih nesreč. Vse to si je človek nakopal na glavo s tem, ko je poslušal hudega duha. Edina »napaka« Boga je v tem, da je človeka ustvaril svobodnega, zato noče posegati proti njegovi svobodni volji. Ustvaril pa ga je za svojega sodelavca, da bi odgovorno upravljal svet in vse kar je na svetu, še posebej, da bi bil odgovoren v medčloveških odnosih. Vse zlo, ki je na svetu, vključno s smrtjo, je Bog po svojem Sinu, Jezusu Kristusu že premagal. Edino, kar preostane človeku je, da živi v osebnem odnosu z Jezusom Kristusom, kar se kaže v odnosu do sočloveka in do narave.