»Zato te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje do konca zemlje.« (Iz 49, 6)

KAJ NEKI BO IZ TEGA OTROKA? (Lk 1, 66)

Verjetno se ob rojstvu otroka njegovi najbližji sorodniki, še posebej starši, sprašujejo kaj bo iz njega? Danes skoraj ni več otroka, ki ne bi hodil v kakšen tečaj, glasbeno šolo, na športne treninge, ipd. Starši želijo, da bi bil njihov otrok najboljši na različnih področjih, da bi se zapisal v zgodovino. Psihologi ugotavljajo, da starši pritiskajo na svoje otroke predvsem zaradi lastnega občutka manjvrednosti in neuresničenosti, kar hočejo nadoknaditi na svojem otroku. Če primerjamo življenje Janeza Krstnika z življenjem današnje generacije otrok, lahko ugotovimo, da je bilo povsem drugačno. Janez se je rodil že priletnima staršema, živel je v puščavi, bil brez vsakršnega imetja, v glavnem se je hranil s kobilicami in divjim medom. V cvetu mladosti mu je dal kralj Herod, na pobudo njegove zunajzakonske partnerice, odsekati glavo, ker jima je trkal na vest. Kljub kratkemu in materialno neproduktivnemu življenju se je Janez zapisal v zgodovino ob bok njegovemu sorodniku, našemu Odrešeniku, Jezusu Kristusu. Zakaj? Zato, ker je bil jasen, brezkompromisen in resnicoljuben. Krstnik nam je vzor v tem, da ni ljudi vezal nase, ampak jih je usmerjal v Jezusa Kristusa. Smo mu pripravljeni biti podobni?

»Dobro je, Gospod, da te slavimo, da prepevamo tvojemu imenu, Najvišji.« (Ps 92, 2)

HODIMO V VERI IN NE V GLEDANJU (2 Kor 5, 7)

V neki hiši je zagorelo. Iz hiše so se rešili vsi, razen enega dečka. Vsi izhodi so bili v plamenih, edina rešitev za dečka je bil skok skozi okno. Oče, ki je bil na dvorišču, je zaklical dečku naj skoči skozi okno. Deček je podvomil: »Kako naj skočim, če pa ničesar ne vidim, ker je vse v dimu?« Oče mu je odvrnil: »Ne boj se! Jaz te dobro vidim, zato le pogumno skoči.« Deček je zaupal očetu, skočil, pristal v njegovem naročju ter se rešil. Podobne zgodbe vsakega od nas spremljajo na poti skozi življenje. V življenju se velikokrat znajdemo v situacijah, ki se nam zdijo brezizhodne. V času krize veliko ljudi doživlja materialni zlom, iz katerega ne vidijo rešitve. Tudi na področju medsebojnih odnosov je veliko polomov, še posebej v zakonskih zvezah. Če bi imeli v sebi zakoreninjeno vero, potem bi vse te zlome jemali kot preizkušnjo, ki se ji reče križ. Ker pa sta besedi križ in trpljenje postali v našem vsakdanjiku tujki, doživljamo na točki življenjskega poloma obup, namesto da bi popolnoma zaupali Božji previdnosti. Zato jemljimo krizne življenjske situacije kot priložnost za poglobitev naše vere, da se bomo brez skrbi vrgli v objem nebeškega Očeta.

»Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati .« (Mr 3, 35)

ZBAL SEM SE, KER SEM NAG, IN SEM SE SKRIL (1 Mz 3, 10)

Prva poglavja v Svetem pismu govorijo o človekovi najgloblji resničnosti. Kljub temu, da nas prvih enajst poglavij spominja na mitološko govorico, lahko ob poglobljenem branju odkrijemo resničnost o sebi. »Biti nag«, v svetopisemski govorici pomeni, biti odkrit, resničen, takšen, kakršen sem. Beri naprej →

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 20)

DANA MI JE VSA OBLAST V NEBESIH IN NA ZEMLJI (Mt 28,18)

V državah, kjer je v veljavi demokratični način oblasti, je navada, da ljudje izbirajo oblastnike na demokratičnih volitvah. Če oblast ne uživa več priljubljenosti med ljudmi, potem jo zamenjajo z drugo. Ker pa način našega svetnega življenja odseva tudi v našem odnosu z Bogom, obstaja nevarnost, da začnemo tudi Boga obravnavati na demokratičen način. Če nam njegove zapovedi ne ugajajo, si jih oblikujemo po svoje in se tako postavimo namesto Boga, ali pa na njegovo mesto postavimo kakšnega malika v materialni obliki. Toda pri Bogu ne veljajo kompromisi ali celo človekova pogojevanja, npr. »če boš uslišal mojo prošnjo ti bom sledil, drugače pa ne«. Ko smo se odločili za krščanstvo, se zanj nismo odločili zato, da bomo uživali določene privilegije ali pa, da si bomo izborili bližnjico v večno življenje, ampak smo sprejeli Božje pogoje, ker verujemo, da edino Bog ve, kaj je za nas prav in kaj ni. Praznik Svete Trojice postavlja v ospredje Troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Velika skrivnost Božje troedinosti je lahko lažje razumljiva, če razumemo oz. živimo čisto ljubezen v odnosu s svojimi bližnjimi. Božja volja je, da se ljubimo med seboj, kar pomeni, da v nebesih in na zemlji vlada oblast ljubezni.