Razodetje 7, 12

12 »Amen. Hvala in slava,
modrost in zahvala,
čast in oblast in moč
našemu Bogu na veke vekov.
Amen.«

V razmislek pomenljiv odlomek iz Lukovega evangelija (17, 11-19), ki se dotika skrivnosti greha, trpljenja, prosilne molitve, vere, zaupanja, ozdravljenja, slavljenja, zahvaljevanja, odrešenja
Ne samo na zahvalno nedeljo, vsak naš dan naj bo prežet s hvaležnostjo, kot jo izpričujejo  misli v spodnjem nizu, od ljudi, ki so se znali vrniti in se za podeljene darove zahvaliti:

1. Hvala ti Bog za take velike ljubezni ki jih deliš z nami vsemi na svetu, saj vem da ne moreš nobenega zapustiti
2. Hvala Gospod za moje življenje, za življenje staršev, sorodnikov, prijateljev. Hvala Gospod, da si mi na mojo življenjsko pot poslal čudovito osebo, ki mi je v najtežjih trenutkih pomagala in me spravila na pravo, na tvojo pot. Hvala za moje čudovite, najboljše starše, mojo mamo, sestro. Hvala za vse kar imam in kar sem.
3. Moj Jezus, hvala, ker ljubiš vse otroke, trpeče in tiste, ki te prisrčno ljubijo. Pa tudi nas mlade. Hvala, da nas ljubiš brezpogojno, tudi, če grešimo. Hvala za vero, za rojstva in smrti, drevesa in rože, za prijatelje in družine. Hvala, Gospod, ker nas ljubiš!
4. Gospod, edino Ti imaš besede večnega življenja, ki nam osvetljujejo pot skozi puščavo tega sveta. Hvala Ti, ker nam podarjaš duhovnike in druge tvoje služabnike. Z njimi lahko obhajamo nedoumljive skrivnosti tvojega učlovečenja, trpljenja, smrti, vstajenja, ki se ponavzočujejo pri vsaki sv. maši. Hvala Ti za vse, kar si za nas in naše odrešenje pretrpel na Križu, drevesu življenja. Hvala Ti za vse milosti ozdravljanja in druge sadove odrešenja, ki nam jih velikodušno podarjaš pri vsaki sv. maši. Naj v vsakem človeškem srcu zagori ogenj v čast in slavo sv. evharistiji!
5. Hvala dobremu Bogu za to, da me podpira, mi vedno odpušča in me vabi nazaj v svoje naročje. Hvala mu za vso ljubezen, potrpežljivost in usmiljenje do vseh ljudi!
6. Gospod, hvala Ti, ker nam vsak dan podarjaš kruh BOŽJE BESEDE. Kot nam milostno razodevaš v Svetem pismu, so tvoji čudoviti izreki “močna hrana za take, ki imajo zaradi izkušenosti izurjene čute za razločevanje dobrega in slabega” (Pismo Hebrejcem 5, 14). Hvala Ti, ker nam odpiraš naše notranje oči in naš pogled usmerjaš od vidnih k božjim rečem, ki edine ostanejo za vso večnost. Naj bo vedno in povsod slavljena živa Božja beseda, ki vse prenavlja!

Gospod Bog, blagoslovi naš dom. Naj bo kraj tvojega miru. Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak ljubezen, naj v njem ne bo nesloge, temveč edinost. Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem odpuščanje. Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom.
V njem naj ne bo tesnobe, ampak upanje, naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje milosti, naj ne bo žalosti, ampak veselje. Naj ne bo bolezni, temveč dušno in telesno zdravje.
Tvoj blagoslov naj nas spremlja na poti v tvoj nebeški dom.

»Otroška vzgoja je najimenitnejše delo,
ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima:
otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi.«
( bl. A. M. Slomšek )

Dar blagoslova
Blagoslov, ki spada k posebnim duhovnim zakladom Cerkve, je čudovit božji dar ljudem. Blagoslov prištevamo k najpreprostejšim znamenjem, s katerimi Cerkev izraža svojo ljubečo skrb za vsakega človeka. Z blagoslovom nas vse mati Cerkev spremlja od zibeli do groba. Obhajanje božje službe in delitev vseh zakramentov je povezano z znamenjem blagoslova. V vseh življenjskih okoliščinah, v veselju in trpljenju, za mlade in stare je božji blagoslov vir upanja in zaupanja.
3. BLAGOSLOV V ŽIVLJENJU CERKVE
V zvestobi Kristusovi „oporoki“ je Cerkev od začetka blagoslavljala. Apostol Pavel večino svojih pisem začenja z blagoslovom: „Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa“ (Rim 1,7; prim 1 Kor 1,3; 2 Kor 1,2; Gal 1,3 itd). Vse verne opominja, naj blagoslavljajo: „Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte!“ (Rim 12,14). „Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti! Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi dosegli blagoslov“ (1 Pt 3,9).
V potekanju časa so se v Cerkvi uporabljali mnogi različni blagoslovi, ki so zbrani v liturgični knjigi blagoslovov. So blagoslovi v teku cerkvenega leta (blagoslov adventnega venca, Blažev blagoslov itd.), blagoslovi pri posebnih priložnostih (blagoslov matere pred porodom ali po porodu, novomašnikov blagoslov itd.), blagoslovi v življenju družine in blagoslovi v javnem življenju (n.pr. blagoslov stanovanja, avtomobila itd.). S to obliko blagoslovov Cerkev izraža skrb za človekov blagor, posebno za večno zveličanje.
Tudi vsak zakrament obdajajo znamenja in besedila blagoslova. Blagoslovi, ki jih Cerkevprišteva k zakramentalom, so „sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo“ (KKC 1667). Tako pripravljajo ljudi na „sprejetje glavnega učinka zakramentov in posvečujejo različne življenjske okoliščine“ (KKC 1667).
Tako pozna Cerkev mnogotere oblike blagoslovov: preprosti blagoslovi (oseb, predmetov, krajev ali obedov) so „hvaljenje Boga in prošnja za doseženje njegovih darov; Cerkev podeljuje blagoslov s klicanjem Jezusovega imena in navadno tako, da napravi sveto znamenje Kristusovega križa“ (KKC 1671).
Posebna vrsta blagoslovov so posvetitve, ki jih ne zamenjujmo z duhovniškim posvečenjem: posvetitve oseb (opata ali opatinje, devic, redovniška zaobljuba itd.) ali nekaterih predmetov kot posvetitev cerkve, zvonov, oltarja itd. Imajo „trajen pomen: njihov učinek je v tem, da posvetijo osebe Bogu in da pridržijo predmete in kraje za liturgično rabo“ (KKC 1672).
Končno pozna Cerkev eksorcizme, kadar „javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospodstvu“ (KKC 1673).
V preprosti obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju pa tudi, kadar verno prosimo svetega nadangela Mihaela za pomoč pred zalezovanjem hudobnega duha, se zavestno prekrižamo z blagoslovljeno vodo itd. Slovesen eksorcizem, imenovan „veliki eksorcizem“, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem.
Če verno premislimo moč in bogastvo božjega blagoslova v življenju Cerkve, moremo razumeti besede matere Julije: „Blagoslov je kot luč, svetlejša kot sončna luč“.

Obhajanje svete maše v vsakdanjem življenju kristjana

Posvetitev je spremenjenje

Kardinal John Henry Newman je menil: »Živeti pomeni spremeniti se; in biti popoln pomeni spremeniti se pogosto.« Obstati in okameneti je znamenje smrti. Seveda ne gre za samovoljno spreminjanje življenja enostavno zaradi novega. Smo namreč povabljeni, da postanemo vedno še bolj takšni, kakršne si nas je zamislil Bog. To je pravo stremljenje za svetostjo. Velja razviti bistveno in odvreči nebistveno.
Lahko smo prepričani: vsaka maša me spremeni, nas spremeni, spremeni svet. Odločilno vprašanje je, ali se hočem dati spremeniti? Predvsem gre za rast v ljubezni. Čustvenemu zaznavanju se maša lahko zdi kdaj pa kdaj enolična. Verjetno bo podobno tudi s poteki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ljubezen pa vedno znova napravi vse ponovno lepo in zanimivo: »Vedno isto živeti, z večjim veseljem, mirneje, bolje in drugače iz ljubezni do Jezusa« (mati Julija).

Obhajilo je povezanost v ljubezni

Navadno se hrana, ki jo zaužijemo, spremeni v nas same. Po nadnaravni hrani svetega obhajila pa se mi spremenimo v to hrano. Vstopimo v najgloblje »communio« (»communio« pomeni v latinščini tako občestvo kot tudi obhajilo) z Jezusom Kristusom: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 5, 56). Ko smo prejeli sveto obhajilo: kako dobro izrabljamo dragoceni čas neposredno po obhajilu? Ali hrepenimo nato po tem, da bi postali v vsem eno s Kristusom?
Občestvo (communio) s Kristusom nas zedinja z Njim, pa tudi med seboj. Kristus ustanavlja med tistimi, ki se obhajajo, sorodstvo nadnaravne vrste. Apostol Pavel to izrazi takole: »Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10, 16s)
Cerkev kot skupnost, kot skrivnostno Kristusovo telo, kot »občestvo« (»communio«), živi pred vsem iz svetega obhajila. Spomnimo se le na naslov okrožnice »Ecclesia de Eucharistia« (»Cerkev iz evharistije«). To medsebojno »občestvo« postaja konkretno v majhnih in velikih dejanjih ljubezni: na primer v pripravljenosti odpustiti krivdo; ali v ljubeznivem prenašanju drugega kljub njegovim značajskim potezam, ki mi gredo včasih na živce. Teoretično zgleda to dokaj lahko, v praksi pa je lahko težko premagati neljubeznive reakcije, ki so prešle v meso.
Prosimo Kristusa za njegovo pomoč. Brez njega se ne bo ničesar spremenilo. Terezija iz Lisieuxa pričuje: »Da, čutim to, da kadar izkažem ljubezen, deluje v meni edino Jezus. Kolikor bolj sem združena z njim, toliko bolj ljubim vse moje sestre.«
Zaupajmo v to, da ima sveta maša največjo moč za »preoblikovanje v Kristusu«. Še bolj živimo iz nje! Molitev matere Julije, ki sledi, je primerna ob različnih priložnostih. Izraža temeljito pripravljenost, da se podarimo Gospodu in dopustimo, da nas on preobrazi.

»Gospod,
stori, da bo moje srce
pripravljeno sprejeti tebe:
S svojo milostjo
napravi v mojem srcu
prostor in svobodo,
da boš mogel v njem graditi,
kar je tebi všeč.
Odstrani v meni, kar ti je napoto.
Prešini, kar ovira tvoje delovanje.
Dopolni, kar mi manjka,
nenehno pomnožuj,
kar vodi k tebi,
da me bo tvoja prekipevajoča milost
očistila v luči tvojega prihoda.
Amen.«

DUHOVNIK – iz pridig sv. Janeza Marije Vianeja

Sveti red – mašniško posvečenje – je zakrament, ki se na videz ne tika nobenega izmed vas, in vendar se tika vseh. Ta zakrament dviga človeka do Boga. Kaj je duhovnik? Človek, ki nadomešča Boga. Človek, ki ima vsa Božja pooblastila. “Pojdite,” pravi naš Gospod duhovniku. “Kakor je Oče poslal mene, vas jaz pošiljam. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.”

Ko duhovnik odpušča grehe, ne pravi: “Bog odpušča.” Pravi: “Jaz te odvežem.” Pri posvetitvi ne pravi: “To je telo našega Gospoda”. Pravi: “To je moje telo.” Sveti Bernard nam pravi, da je vse prišlo po Mariji; rečemo lahko tudi, da nam je vse prišlo po duhovniku: vsa sreča , vse milosti, vsi nebeški darovi.

Ko ne bi imeli zakramenta svetega reda, ne bi imeli našega Gospoda. Kdo ga je dal v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani, da ji daje moč, da vztraja na svojem romanju? Duhovnik. Kdo jo bo pripravil na srečanje z Bogom in prvič umil to dušo v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik, spet duhovnik. In če ta duša umrje, kdo jo bo obudil od mrtvih? Kdo ji bo vrnil mir in pokoj? Spet duhovnik. Ne morete se spomniti ene samo Božje dobrote, ne da bi ob tem spominu srečali podobo duhovnika.

Pojdite se spovedat k Devici Mariji ali h kakemu angelu: vam bosta dala odvezo? Ne. Vam bosta dala telo in kri našega Gospoda? Ne. Devica Marija ne more priklicati svojega Božjega Sina v hostijo. Tudi dvesto angelov vam ne bi moglo dati odveze. Duhovnik pa jo more; lahko vam reče: “Pojdite v miru; odpuščam vam.”

Duhovnik je nekaj velikega. Duhovnika je mogoče dobro razumeti šele v nebesih. Ko bi ga razumeli na zemlji, bi umrli ne od groze, ampak od ljubezni. Druge Božje dobrote nam ne bi nič koristile brez duhovnika. Kaj bi vam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi imeli nikogar, ki bi vam odprl vrata? Duhovnik ima ključ do nebeških zakladov; on odpira vrata; on je oskrbnik dobrega Boga, upravitelj njegovih dobrin. Brez duhovnika nam smrt in trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomagala. Poglejte divjake: kaj jim pomaga, da je naš Gospod umrl? Ne bodo mogli biti deležni dobrine odrešenja, če ne bodo imeli duhovnikov, da bi jim posredovali zasluženje njegove krvi.

Duhovnik ni duhovnik zase: ne daje sebi odveze, ne podeljuje sebi zakramentov, ni zase, je za vas. Za Bogom je duhovnik vse! Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika, pa bodo v njej častili in molili živali. Če bi g. misijonar in jaz odšla, bi vi rekli: “Kaj naj počnemo v tej cerkvi? Ni ga več tu, vseeno je, če molimo doma.” Kadar hočejo uničiti vero, začnejo napadati duhovnika, kajti tam, kjer ni več duhovnika, ni več daritve, ni več vere. Če bi vas vprašali, ko vas zvon kliče v cerkev: “Kam greste?” bi lahko odgovorili: “Grem nahraniti svojo dušo.” Če bi vas vprašali, kazaje na tabernakelj: “Kaj so ta zlata vrata?” bi odgovorili: To je jedilna shramba moje duše.” “Kdo pa je tisti, ki ima njen ključ, ki skrbi za zalogo hrane, ki pripravlja gostijo, ki streže pri mizi?” “Duhovnik.” “Kaj pa hrana?” “Dragoceno telo in dragocena kri našega Gospoda.”

“O Bog, kako si nas ljubil!” Poglejte duhovnikovo moč! Duhovnikov jezik iz kosa kruha napravi Boga. To je več kakor ustvariti svet. Nekdo je rekel: “Ali je sveta Filomena poslušna arškemu župniku?” Seveda mu je poslušna, saj mu je še Bog poslušen.

Če bi srečal duhovnika in angela, bi duhovnika pozdravil prej kot angela. Ta je Božji prijatelj, duhovnik pa ga nadomešča. Sveta Terezija je poljubljala mesto, kjer je šel mimo duhovnik. Ko vidite duhovnika, morate reči: To je tisti, ki me je naredil za Božjega otroka in mi s svetim krstom odprl nebesa; tisti, ki me je očistil po mojem grehu in daje hrano moji duši.”

Ko zagledate zvonik, lahko rečete: “Kaj je tam?” “Telo našega Gospoda.” “Zakaj je tam?” “Ker je bil tam duhovnik in je maševal.” Kako veseli so bili apostoli po vstajenju našega Gospoda, da so videli Učenika, ki so ga tako ljubili! Prav tako vesel mora biti duhovnik ob pogledu na našega Gospoda, ki ga drži v rokah. Veliko vrednost pripisujejo predmetom, ki so shranjeni v skodelici Device Marije in Deteta Jezusa v Loretu. Toda mar niso dragocenejši duhovnikovi prsti, ki so se dotikali častitljivega mesa Jezusa Kristusa in brisali notranjščino keliha, kjer je bila njegova kri? Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca. Ko vidite duhovnika, mislite na našega Gospoda Jezusa Kristusa.